O srednjeveških imenih

Raziskovanje možnosti, ki vodijo k lastnemu srednjeveškemu imenu, ki bi ga vsak Compagnon z veseljem uporabljal v »modernem srednjem veku«, je ena prvih zadev, s katero se sreča vsak, ki stopi v našo Druščino. Ime je namreč osebna oznaka, je nekaj, kar sodi k obrazu, je pladenj, na katerem se nabira spomin osebnih dejanj; ni zgolj serijska številka posameznega modela. Vsak izmed nas si želi nositi ime, ki bo ne le primerno, če se slučajno znajdemo v srednjem veku (kdo ve, morda pa Časovna past niti ni tako nemogoča stvar :o), temveč bo všečno in konec koncev imelo tudi dober zven.

Vendar ni dosti zgolj nadeti si ime najljubšega junaka, zraven prilepiti strah zbujajoč pridevnik in planiti na prireditev. Filmom, igram in legendam navkljub je večina ljudi v srednjem veku nosila povsem »običajna« imena, pridevnike Strašni, Veliki, Mogočni, In-kar-je-takega, pa so nadeli povečini posebnežem.

Kako to iskanje narediti zabavno, poučno in na koncu koncev tudi produktivno?

Najprej je dobro vedeti, iz česa je celotno ime posameznika sploh sestavljeno. Vzemimo na primer zgodovinsko osebo njegovo visokost vojvodo Ernesta Železnega Habsburga.

Njegova visokost je naslov, s katerim se naslavlja oseba, katere naziv določa tak način naslavljanja (suvereni kronani vladarji so veličanstva, princi po krvi in knezi so visokosti, škofje so milosti, papeži svetosti, v različnih deželah se pa v različnih časovnih obdobjih naslavljanja spreminjajo, prav tako ima vsak prostor tudi svoje posebnosti).

Vojvoda je naziv, ki določa, na kateri stopnji plemstva je posameznik, kam v družbeno lestvico sodi, kakšni sta njegova oblast in vloga. Lestvica plemiških nazivov je po vsej Evropi približno enaka, čeprav lahko v različnih prostorih v različnih obdobjih opazimo različne razvrstitve. Nazivi so v 15. stoletju praviloma dedni in sicer po pravilu primogeniture, če ni določeno drugače. Vitez ni plemiški naziv in ni deden, temveč je vsakemu posamezniku posebej podeljen.

Ernest je osebno ime moškega spola, ki se v srednjem veku nadene posamezniku ob krstu (obred krsta je navadno sledil nekaj dni po rojstvu otroka).

Železni je vzdevek, ki ga posamezniku nadenejo ljudje iz njegove okolice, ponazarja pa ponavadi kakšno posebno lastnost (značajsko lastnost, telesno posebnost, opravljeno posebno dejanje ipd.). Vzdevek ni nujen del imena in lahko nastopi šele v višji starostni dobi.

Habsburg je ime rodbine, iz katere posameznik izvira, je »priimek«.

V Druščini Compagnon ne more nositi nazivov, saj se v določeni naziv posameznik rodi ali pa mu je podeljen glede na veljavne zakone. Vsaka uporaba iz drugih postavk je pravzaprav uzurpacija in je ne le neetična, temveč tudi nezakonita. Ker torej Compagnon nima naziva, se ga tudi naslavljati ne more, razen v naravi omikanosti, pri čemer so potem vsi naslovi zgolj častni in ne odražajo drugih podlag (recimo Plemeniti gospod, Milostna gospa, Častitljiva gospodična).
Včasih lahko Compagnon z raziskavo pride do dejstva, da izvira iz rodbine z nazivom in če izvira iz glavne moške veje, potem lahko ta naziv deduje. Vendar to lahko velja za sodobni čas, ker je treba preveriti, da je ta naziv obstajal že v 15. stoletju in da je ta rodbina že takrat imela tak status. Nič ne pomaga, če je plemiški patent podeljen šele v 18. stoletju.

Kar ostane za raziskavo, so torej osebno ime, vzdevek in »priimek«.

Za osebno ime se zdi najlažje odpreti kakšno zgodovinsko knjigo (ne leposlovje!), najti poglavje, ki govori o srednjem veku, si poiskati lepo zveneče ime in ga prevzeti. V večini primerov bodo take rešitve celo pravilne in Compagnon osebno ime že ima.
Vendar se pogosto pojavi želja po »tistem-ta-pravem-imenu«, takem, ki ga bo častno nositi, ne le po enem običajnem, iz knjige prepisanem zbiru črk. V takem primeru je potem dobro začeti s podlago.

• Od kod izviram, iz katere dežele?

• V kateri deželi trenutno prebivam?

• Iz kakšnega stanu izviram, kdo so moji starši?

• Kakšen je moj poklic?

• Iz kakšnega kulturnega okolja izviram?

Ta vprašanja so lahko v veliko pomoč pri izbiri primernega osebnega imena. Kraj izvora poda način razmišljanja tamkajšnjih ljudi, pomaga pri ugotavljanju, kakšno ime bi tamkajšnji starši nadeli svojemu otroku. Izbira imena verjetno ni bila prav nepomembna in zanemarljive vrednosti. Obstajajo v kraju izvora kakšni junaki, zgodovinske osebnosti, ki so pustile močan pečat v svojem okolju? Trenutni vladarji so marsikdaj vplivali na izbiro imena. V 15. stoletju je bilo po cesarju Sigismundu poimenovanih mnogo otrok, tudi Friderik, Maksimilijan, Karel, kakšen Ferdinand se je našel, in nekaj Rudolfov.

Trenutno prebivališče zelo vpliva na zapis samega imena. Če je posameznik Peter (ki je svoje ime dobil po svetniku in čuvaju ključev v nebeško kraljestvo) živel v deželah na ozemlju današnje Slovenije, potem se je njegovo ime zapisalo Peter, v italijanskih pokrajinah je bil verjetno znan kot Piero ali Petrus, na španskih ozemljih najverjetneje Pedro, na hrvaških Petar, na poljskih Piotr. Zelo malo verjetno bi bilo, da bi v mestni hiši mesta Ljubljane (bolje rečeno Luwigane) zapisali Pedro, razen če ni šlo za popotnika v hitrem tranzitu, pa še takrat bi pisar verjetno malce priredil črkovanje. Tukaj je treba biti previden, da se ime ne zapisuje v večih jezikih. Peter je lahko bil znan kot Peter iz Ljubljane ali kot Petrus Laibacensis ali Piero di Luwigana ali Pedro de Lubigana. Nikakor pa ne kot Peter de Lubigana ali Petrus iz Ljubljane.

Sam stan, se pravi umestitev na družbeni lestvici, tudi lahko zelo vpliva na odločitev, prav tako poklic posameznika. Družine z vojaško tradicijo so zelo rade posegale po imenih »bojevitih« svetnikov, ki so bili zaščitniki določenih redov in so utelešali viteške ideale (pogum, zvestobo, milost do ubogih, zaščita sirot in vdov in podobno), najbolj znani so Jurij, Demeter (ali Pankracij) in Mavricij ali včasih imenovan Ahacij (k priljubljenosti teh so mnogo pridonesli pohodi v Sveto deželo). V naših deželah so bili zelo priljubljeni tudi svetniki Martin, Florjan, Sebastjan, tudi Nikolaj in arhangel Mihael.
Priljubljena ženska osebna imena so bila Helena (mati cesarja Konstantina, ki je obiskala božji grob in s tem storila izjemno dejanje, romanja so bila dostikrat domena moških), Katarina, Margareta, Barbara, Elizabeta in Marija.
V 15. stoletju se preko vpliva humanistične renesanse pri višjih družbenih slojih že pojavljajo imena, ki izvirajo iz antičnih virov in Stare zaveze (Pankracu Turjaškemu in njegovi ženi Ani Frankopan se rodijo Herkules, Darij, Oktavijan, Trojan, Juno, Ana, Sofija in Rosina; Trojan je svoje hčere imenoval Ester, Judita, Maksencija in Poliksena).
Meščani so ravno tako dostikrat posegali po imenih svetnikov in se nekako primerjali z višjimi sloji, medtem ko se je nižjim slojem sploh zdelo primerno uporabljati imena zaščitnikov in priprošnikov.

Poklic je včasih določal tudi zapis imena. Učenjaki in iskalci veljave v akademskih sferah so svoja imena dostikrat zapisovali v latinsko obliko, pri čemer je treba vedeti, da niso bila vsa imena tudi latinskega izvora. Ni pa vedno lahko prestaviti ime v latinsko obliko; vseskozi dodajati končnico –us tudi ni dovolj. Če spet vzamem za primer Petra iz Ljubljane, je sicer tako, da Peter postane Petrus, a Ljubljana ne postane Laibacus ali Emoneus. Treba je namreč raziskati, kako se je v določenem obdobju ime postavljalo v latinsko obliko. Dostikrat se je vzela osnova iz rimskih časov, če je bilo ohranjeno ime, včasih pa so ga lokalni pisarji pač »po domače« postavili v ta jezik akademikov in duhovščine. Tudi oblika –ensis ali  –nensis je zelo pogosta; ne pomeni drugega kot »iz«. Za velike kraje se uporablja tudi rodilniška oblika (če bi Peter bil Peter iz Kranjske, bi lahko bil Petrus Carniolensis ali Petrus Carniolae).
Zelo koristni viri so uradne listine ali cerkveni zapisi ter korespondenca.

Kulturno okolje ima spet velik vpliv na izbiro imena. Izhaja posameznik iz navadne krščanske rodbine? Je morda potomec judovskih staršev? Je iz nemško govorečega okolja, morda italijanskega? Je iz starih trdnih kulturnih korenin Engelbertov, Herbertov, Jakobov, Sajfridov ali kot že prej omenjenih »new age« humanistov Hanibalov, Aleksandrov in Lukrecijev?

Nekaj nasvetov pri izbiri osebnega imena:

• Dobra izbira vira je zlata vredna. Ni vsak vir primeren (literatura, filmi, računalniške igre), zato ga je treba preveriti in primerjati z drugimi.

• Ni se treba zelo obesiti na sam pomen imena. Imena sicer izvirajo iz resničnih besed iz mnogih jezikov, a so sčasoma ti jeziki izginili oziroma so imena postala sprejeta kot del kulturne dediščine in mentalitete ter izgubila svoj dobesedni pomen. Mnogi starši svojih otrok niso imenovali Romuald, ker bi to pomenilo veliki vodja iz starogermanskega Hroumwald, temveč so verjetno imeli v mislih svetnika Romualda. Tudi danes je mnogo imen nadetih zaradi povsem drugačnih razlogov kot je iskanje pomena.

• Določena imena so bolj značilna pri nekaterih kulturah kot pri drugih. Dobro je raziskati kulturo, ki je posamezniku všeč, saj bo lažje izbral primerno ime.

Celestina Ekaterina Gradiščanska (aka Tina Balant) je v pregledni tabeli zbrala osebna imena iz virov 15. stoletja iz dežel na ozemlju današnje Slovenije (prispevek je v .doc formatu). Vsem iskalcem priporočam ta nadvse dragocen pripomoček pri iskanju primernega in zgodovinsko izpričanega srednjeveškega osebnega imena.

Po izbiri osebnega imena se lahko posvetimo tudi priimku. Ni dobro le odpreti kakšne knjige in si prisvojiti priimek nekoga, ki je obstajal; žal je tako, kot pri nazivih, Plantagenet ne more biti več nihče, Habsburg tudi ne. V kolikor Compagnon ne more dokazati svojega izvora po glavni moški liniji iz kakšne družine, ki je obstajala v 15. stoletju, potem bo treba »naumiti« nekaj posebnega. Vsekakor je potem izbira še zabavnejša, saj ima posameznik zelo odprte možnosti. Kljub temu, da so bili v 15. stoletju priimki že dedni, se lahko obnašamo, da ustvarjamo lastno rodbino.

Obstaja nekaj družin priimkov, kar olajša izbiro:

Sorodstvena družina vsebuje priimke, ki kažejo na sorodstveno razmerje. Brankovič je Brankov sin, Talšanin svojega prednika najde v Taletu. Ta skupina je zelo značilna za slovanska kulturna področja.

Poklicna družina vsebuje priimke, ki izvirajo iz poklicev ali dejavnosti (Schuhmacher, Giardino, Goldman). Taki priimki so pogosti med krogi, kjer se dejavnosti opravljajo, ni pa to izključno njihova domena. Prav tako ne pomeni, da je bil Schuhmacher dejansko čevljar.

Krajevna družina opisuje priimke, ki izvirajo iz domačega kraja rodbine ali posameznika. Ta družina je v »modernem srednjev veku« zelo priljubljena, saj opredeli posameznika zunaj rodbinskih vezi, je pa hkrati zelo primerna in uporabljana srednjeveška oblika. Nekaj primerov: Tripolitanski podaja zvezo s pokrajino Tripolitanija, Ljubljanski pa namiguje na mesto Luwigano.
Zelo tvegano je uporabljati imena gradov, utrdb ali posesti. Ta imena so ponavadi del naziva določene rodbine lastnikov, do katerega Compagnon nima pravice, kot je bilo opisano že prej. Biti Mokriški z gradu Mokritz bi pomenilo, da nosilec tega priimka sodi v rodbino, ki je ta grad imela v lasti kot rodbinski sedež (v grajskih shrambah rojeni hlapci ponavadi niso nosili takih imen). Peter Mokriški bi tako bilo plemiško ime, Peter z Mokric pa bi morda lahko bil tudi vojak, ki tam služi. Tudi Gregor Celjski bi pomenilo zvezo s slavno knežjo rodbino, a je Gregor iz Celja nekaj povsem drugega.

Opisna družina je pravzaprav zbirka pridevnikov, ki opisuje posameznikove lastnosti ali kakšne druge posebnosti. Mali, Okrogli, Beli, Gozdni, Vandravec, Trdoživi, Podgrajski - so vse čisto primerni priimki, ki pa lahko tudi zelo zabavno in všečno zaznamujejo posameznega Compagnona.
Treba je biti pozoren na vrednotenje posameznih pridevnikov - vsako kulturno okolje ima svoje posebnosti in današnja doba ima drugačen sistem vrednot, kot ga je imelo 15. stoletje.

Kot primer lahko navedem, kako sem iskal lastno srednjeveško ime. Moje pravo ime je Roman in sem želel nekako zadržati čimvečjo povezanost med seboj v moderni dobi in persono, katero predstavljam v srednjem veku. Vendar nisem mogel imenu zgolj dodati –us in ga spremeniti v latinsko obliko, saj moje ime izvira iz pridevnika romanus, kar pomeni rimljanski. Za priimek bi šlo, vendar za osebno ime... Niti ne. Tako sem poiskal možnosti, ki bi vseeno zadržale podobnost, vendar pa bile primernejše za te dežele v 15. stoletju. Ime Romuald je bilo prava izbira - ne le, da zveni podobno kot moje pravo ime, temveč je tudi ime svetnika, ki je bil v srednjem veku zelo priljubljen v severnoitalijanskih pokrajinah, in s tistimi pokrajinami so imele naše dežele kar trdne in močne vezi.
Priimek Tripolitanski izvira iz dejstva, da sem resnično rojen v tej pokrajini na obali severne Afrike in nekdanji rimski provinci. Kako pa to pokrajino povezati z evropskim srednjim vekom, saj je bila v 15. stoletju pod oblastjo popolnoma druge politične sile in kulturnega ozadja, s katero ni bilo drugega stika kot preko nasilnih metod? Izbrskal sem podatek, da so južnoitalijanski Normani v 12. stoletju za nekaj desetletij imeli v oblasti nekaj osvojenih mest na obali Tripolitanije. In to je moja vez! Nek prednik se je torej rodil tam, nakar je rodbina v nadaljnjih stoletjih iz južne Italije prešla v severno in se znašla v deželah Svetega rimskega cesarstva. Romanje, trgovina, vojaščina? Kdo ve, vse je mogoče. Oblika priimka v slovenščini morda nakazuje plemiški naziv, a brati ga je treba bolj kot »Romuald iz Tripolitanije« in ne »Romuald, ki ima v lasti Tripolitanijo oziroma ima njegova rodbina tak naziv«.
Poleg tega je pa še ime Romuald normanskega izvora, vendar to ne pomeni, da se imam za Normana. Predniki so pač predniki in kristjani različnih etničnih izvorov so se veliko poročali med seboj, še posebej, če so živeli blizu in je prišlo do takega interesa.
Na tak način sem prišel do srednjeveškega imena, ki ga z veseljem nosim in mi po vseh merilih popolnoma ustreza.

Veliko dobrih virov za imena je danes dosegljivih v obliki kvalitetnih genealoških debel, zgodovinskih knjig, srednjeveških seznamov prebivalstva, krstnih knjig, vojaških popisov, heraldičnih listin in raznih kronik. Vsekakor je treba biti pozoren na način zapisovanja in si predvsem vzeti čas za izbiro imena, da ga potem lahko Compagnon častno nosi in se z njim veseli srednjega veka.

Uporabljeni viri:

• Od viteza do gospoda, Maja Žvanut, Viharnik, Ljubljana, 1994.

• Vladarji in predsedniki evropskih držav, Pezdirc in Anžur, Založba Valuk, Ljubljana, 1990.

• Choosing a Society Name: Hints for newcomers, www.s-gabriel.org/names/dietmar/ hints.html, 05.09.2001; članek Choosing a Society Name: Hints for Newcomers Thomasa N. Eastmana in Seana C. Laneya najdete tudi na medmrežju.

• Compagnonov vodič po Društvu Druščina zlate ostroge; interno gradivo za člane Društva ljubiteljev srednjega veka Druščina zlate ostroge.