kako so Spenjali oblačila

Zadnje čase si vse več Compagnonov samih doma izdeluje oblačila, kar ob upoštevanju periodične in geografske zamejitve seveda ni mačji kašelj. Kar nekajkrat so se že pojavila vprašanja o vsakršnih detajlih pri izdelovanju oblačil, eden bolj perečih problemov pa je, kako so se oblekli in oblačilo 'pritrdili' nase, da ni padlo z njih, a je bilo vseeno udobno za nošenje, priročno za oblačenje in je izgledalo estetsko. To pride morda malce bolj do izraza še posebno pri ženskih oblačilih, ki so bila bolj oprijeta in so morala 'podse' skriti še cel kup spodnjih oblačil in srajc.

Tako sem iz svoje 'zbirke o noši' izbrala nekaj prikazov 'spenjanja' oblek in drugih oblačil iz celotnega evropskega geografskega področja, vsa pa sodijo bolj ali manj v drugo polovico 15. stoletja. Ženskih je žal več kot moških, so pa uporabljali podobne načine, tako da jih je mogoče prirejati po potrebi.

Kot boste (ali pa ste že) pri raziskovanju zelo hitro ugotovili, obstajata dva načina 'spenjanja' oblek: spredaj in ob strani. Pomenljivo je, da se v celi moji 'zbirki' - obsega sicer le okoli 2000 enot raznega gradiva, vendar je (i)zbrana z namenom, da je mogoče iz gradiva delati reprodukcije in rekonstrukcije - niti enkrat ne pojavi spenjanje na hrbtu, kar se mi zdi presenetljivo, glede na to, da velja ta način kar za nekako tipičnega za ves srednji vek. Res je, blago so lahko odrezali tako, da je bilo sešito na hrbtni strani in je po sredini hrbta potekal viden šiv, niso pa ga uporabili za oblačenje in spenjanje. Zanimivo se mi tudi zdi, da se v obdobju le pol stoletja obe obliki pojavljata po celi Evropi in zdi se, da je imela 'moda' že takrat močan vpliv na oblačenje in se je prek velikih področij širila skoraj tako hitro kot danes. Morda je v tem primeru stanje na iluminacijah in slikah celo malce zavajajoče, saj v večini primerov prikazujejo višje sloje in njih posnemajočo 'služinčad' (patronate iluminatorjev in slikarjev, ki so jim pogosto služili tudi kot modeli), kjer so se modne smernice seveda najbolj odražale, noša preprostih ljudi pa je prikazana bolj ali manj enotno prek cele Evrope. So se tako tipične lokalne ljudske noše, ki se razlikujejo celo od vasi do vasi, pojavile kasneje, so bile za slikanje nezanimive ali so jih preprosto prezrli? Kolikor sem uspela ugotoviti, so se 'knjige noš' pojavile šele v 16. stoletju.
Vsekakor se zdi, da določen način spenjanja v tem času ni bil več vezan na določeno področje, niti verjetno na določen sloj, ampak so se različni načini pojavljali in uporabljali drug ob drugem.

Gledano z uporabniškega vidika je najbolj praktično spenjanje spredaj, saj je zanj potrebna le ena oseba (tisti, ki obleko nosi), je zato najhitrejše in ga je mogoče po potrebi brez težav zategovati ali rahljati. Poleg tega pa ima, če 'razporek' ni popolnoma zategnjen, lahko tudi visok estetski ali celo erotični učinek, saj je izpod vrhnje obleke gledalo spodnje oblačilo (v kontrastnih barvah in vzorcih), pogosto tudi (spodnja) srajca ali njen ovratnik. Kakšnega pravila v dolžini razporka ni opaziti, lahko so bili kratki - kot nekakšni ovratniki - ali pa so segali do spodnje polovice trebuha. V tem primeru so bili zaključeni na dva načina, polkrožno ali v obliki črke V. Bili so poljubno zategnjeni, v zgornjem delu največkrat nekoliko manj kot v spodnjem.

Spenjanje ob strani je imelo le praktično 'vrednost', a je bilo še vedno dovolj 'dostopno', da oseba pri oblačenju ni potrebovala pomoči. Pojavlja se na obeh straneh telesa, sega pa od podpazduhe do pasu ali boka, odvisno od kroja obleke (dvodelnega ali enodelnega).

'Razporke' so največkrat zategovali z eno vrvico ali trakom, ki so se ali ujemali z barvo vrhnje obleke ali komplementirali barvo vrhnje obleke ali so bili črni oz. temno sivi, se najverjetneje končali spodaj in so bili njihovi konci nato skriti pod spodnjim delom obleke. V ta namen so na obeh straneh razporka naredili gumbnice in jih obšili, ali pa so na rob razporka našili oziroma kako drugače pritrdili obročke iz blaga ali drugih materialov (kovina). V nekaterih primerih so vsak par gumbnic posebej zategnili s trakom ali vrvico, ki so ga zavezali v pentljo. Redkeje se pojavita tudi spenjanje z gumbi ali celo s sponami, oba načina sta pogostejša pri moških.

Dunaj, 1469-1480.
Meister des Schottenaltars, detajl Pokola nedolžnih otročičev; Dunaj, Schottenstift.

Nizozemska, ok. 1470.
Hugo van der Goes (?), detajl Pokola nedolžnih otročičev; St. Petersburg, Eremitaž.

Salzburg, 1460-1470.
Meister der Barmherzigkeiten, Obglavljenje Janeza Evangelista; Trier, Städtliches Museum.

Paris, ok. 1475.
Avguštin, La Cité de Dieu, detajl z iluminacije Mesto na Zemlji; Paris, Bibliothèque Génévieve, Ms 246, fol. 3v.

Trier, 1460-1470.
Meister der Barmherzigkeiten, Obglavljenje Janeza Evangelista; Trier, Städtliches Museum.

Stuttgart(?), ok. 1470.
Delavnica Ludwiga Henfflina, Lohengrin, Henrik I. s spremstvom; Heildelberg, Universitätsbilbilothek, Col. Pal. germ. 345, fol. 62r.

Salzburg, 1475-1485.
Pokol nedolžnih otročičev; Salzburg-Morzg, Pfarrkirche.

Vatikan, 1480.
Sandro Botticelli, Kristusova skušnjava; Vatikan, Sistinska kapela.

Nizozemska, ok. 1480.
Hans Memling, Marija Magdalena, detalj Triptiha Adrianana Reinsa; Bruges, Memlingmuseum.

Sigüenzza (Guadalajara), ok. 1488.
Grobnica Martína Vázqueza de Arce; katedrala v Sigüennzi.

Firenze, 1480-1490.
Domenico Ghirlandaio (?), Constanza Caetani; London, National Gallery.

Južna Tirolska, 1490-1500.
Friedrich Pacher, Obrezovanje; Innsbruck, Landesmuseum Ferdinandeum.

Saint Esteve de Granollers, 1495.
Detajl s slike Družina Vergos; Barcelona, Museum of Catalan art.

Nemčija, 1490-1503.
Israhel von Meckenem Ml., Judita; Max Kade Foundation.

Bavarska, 1495.
Peter Vischer St., Klečeč mož; München, Bayerisches Nationalmuseum.

Spodnja Avstrija, 1501.
Breu Jörg St., Križanje, Herzogenburg, Stiftsgalerie.

15. - 16. stoletje.
Giovanni Boccaccio, De mulieribus claris; Bibliothèque National de France, Français 599, fol. 24v.

15. - 16. stoletje.
Giovanni Boccaccio, De mulieribus claris; Bibliothèque National de France, Français 599, fol. 25v .

15. - 16. stoletje.
Giovanni Boccaccio, De mulieribus claris; Bibliothèque National de France, Français 599, fol. 36 .