|
|
|
|
O viteški literaturi
Ena pot se vije skozi umetnost, enega najvišje postavljenih elementov v družbeni nadstavbi, ki se lahko razvija le, kadar osnovnih potreb ne prizadane kakšen manjko ali z drugimi besedami, kadar temu razvoju lahko namenimo čas in potrebna sredstva ter nepogrešljive človeške posameznike. Obdobje, ki določa našo Druščino in ga označujemo za srednji vek, je plašč, ki ovija neizmerna bogastva umetniškega izražanja človekovega duha in raziskovanja le-tega. Znaten del tega bogastva tvorijo prozna dela in poezija, katerih interpretacije in mentalna ali moralna zapuščina so tudi po izteku srednjega veka v človeški zgodovini zelo in neposredno vplivale na nadaljni razvoj evropske civilizacije. Sloj srednjeveške družbe, s katerim se v Druščini največ ukvarjamo in je najbolj prisoten v našem delovanju, je po vsej verjetnosti sloj vitezov. Viri, ki zadevajo ta sloj, in njih interpretacije nenehno vplivajo na naše spoznavanje, razumevanje in sprejemanje srednjega veka in njegovih razsežnosti, čeprav verjetno ponavljamo napako, ko nam je marsikdaj zadosti le »viteški« pogled na kakšno stvar ali dogajanje. Po eni strani je to razumljivo, saj nam marsikdaj drug vir niti ni dostopen, pa vendar to dejstvo ni zmeraj zadovoljivo opravičilo. V nadaljevanju bi se želel omejiti predvsem na vire, katere povezujeta »viteški« pogled na svet in literatura - se pravi na dogajanja, ki niso nujno zmeraj povezana z realnostjo in utripom zunanjega sveta, temveč z magično podobo okolja, v katerem je navidezno brezglavo in nespametno divjanje iz ene nevarnosti v drugo pravzaprav normalno obnašanje izbranih posameznikov, ki utelešajo ideale in jih predajajo občinstvu. ......................................................................................................
Cesar Karel se je v Španiji sedem let boril proti Saracenom in na koncu osvojil vso deželo razen Zaragoze, ki jo je imel v lasti kralj Marsilij. Ta kralj Marsilij je pričakoval pomoč od svojega gospoda, cesarja Baliganta, ki je vladal vzhodnemu svetu, in da bi si pridobil nekaj časa, je premeteno poslal cesarju Karlu ponudbo prijateljstva. Karel Veliki se je mudil v Cordobi, ko so predenj pripeljali Marsilijeve sle, kateri so v znamenje miru nosili oljčne vejice. -»Govorimo v imenu našega kralja,« so mu rekli. »Obljublja, da se bo - v kolikor umakneš svojo vojsko iz Španije - odrekel svoje vere in se dal krstiti, prisegel ti bo kot vazal in sprejel svojo zemljo iz tvojih rok. Še več, dal ti bo veliko zlata in dragega kamenja.« Karel Veliki je dolgo premišljeval o tej ponudbi, nato je sklical še svèt svojih dvanajstih paladinov in jih z njo seznanil: -»Kakšen je vaš nasvet, moji gospodje?« Še preden so njegove besede izzvenele pod strop dvorane, je predenj stopil njegov nečak Roland. -»Ne verjamite Marsiliju, veličanstvo, saj je že prej pošiljal pozdrave in lepo govoril, pa je zahrbtno umoril oba viteza, ki sta mu nesla vaš odgovor. Oblegajmo raje Zaragozo in pobijmo Marsilija ter vse njegove može.« Ko je mladi Roland izrekel svoje, je vstal Ganelon, ki je bil vzel mladeničevo ovdovelo mati za ženo. -»To je izrekel nekdo, ki mu je bolj mar za lastno slavo v bitki, kot za slavo Boga. Moj posinovljenec je nagel in bahav, ne poslušajte ga, veličanstvo. Zagotovo bi krščanski svet bil bolj zmagoslaven, ako se Marsilij pokristjani, kot pa če bo ubit. Moj nasvet je tak, da sprejmite njegovo ponudbo.« -»Prav zares, Ganelon je modro govoril,« se je oglasil stari vojvoda Naimes, katerega besedam je cesar vedno prisluhnil. »Dobro bi ga bilo upoštevati.« Po razmisleku se je cesar Karel odločil: -»Sprejel bom ponudbo kralja Marsilija in odposlal bom sla, da mu odnese odgovor. Koga od svojih vitezov naj pošljem v Zaragozo?« Vsi so bili tiho, saj jim je bila usoda dveh prejšnjih slov še živa v spominu. Tako se je očitajoče oglasil Roland: -»Mene bi kar veselilo iti.« -»Nikakor ne, dragi Roland,« je rekel Oliver, Rolandov najboljši prijatelj in compagnon. -»Ti bi od vseh mož govoril najbolj ponosno in bi razjezil kralja Marsilija ter bi vse pokvaril. Bolje bo, da grem jaz.« -»Ne greš ne ti, Oliver, niti moj nečak Roland,« se je vmešal cesar Karel. »To je naloga za starejšega moža. No, gospodje moji, iz svojih vrst mi izberite nekoga, ki bo ponesel moje besede v Zaragozo.« Še zmerom so bili vsi tiho in so se zato, ker so se bali izdajstva, branili izbrati koga izmed sebe, nakar se je zasmejal Roland: -»Pošljite mojega očima Ganelona, veličanstvo, saj vam je on svetoval, da zaupajte Marsiliju.« Cesar se je odločil spregledati ironijo v nečakovih besedah in je dejal: -»Dobro rečeno. Ganelon je moder mož in njegove besede so zmeraj smiselne. Ganelon naj bo torej moj sel.« Roland se je prav zabaval, ko je opazoval svojega jeznega očima, katerega ni nikoli maral. Ganelon se je obrnil k njemu, njegove oči jeklene od sovraštva. -»Brez dvoma bi bil zelo zadovoljen, ako se ne vrnem iz Zaragoze, mladenič. Vendar ti obljubljam, Roland, če bo po Božji volji, da se vrnem, boš obžaloval.« Roland se je zgolj zasmejal in mu obrnil hrbet ter se pričel pogovarjati z Oliverjem. Tako je grof Ganelon odjezdil v Zaragozo pred kralja Marsilija ter je vso pot sovražno tuhtal o Rolandu in kako bi se ga znebil. Marsilij ga je sprejel s častmi in ga poprosil, naj govori. -»Veličanstvo, moj nadvse plemeniti cesar sprejema tvojo ponudbo. Vendar, če se svoje besede ne boš držal, bo oblegal Zaragozo in jo požgal do tal. Pobil bo vse tvoje može, tebe pa odpeljal v Francijo, kjer boš umrl sramotne smrti. Tako mi je naročil moj gospod, naj ti povem.« Marsilij se je ob teh besedah razjezil, pograbil kopje in bi Ganelona prebodel, če ga ne bi zadržalo lastno spremstvo. Čez čas se je pomiril, saj se je spomnil, da mora zavlačevati, dokler ne prispe Baligant in je tiho spregovoril: -»Kar sem ponudil, bom izpolnil. Sedaj mi pa povej o svojem cesarju Karlu Velikem, moj dobri grof Ganelon.« Le-ta je ponosno odvrnil: -»Kaj naj ti povem o njem, kot pa, da je najmogočnejši človek na vsem širnem svetu?« -»Mogočen je morda res,« je odvrnil Marsilij, »vendar je star in če bi se spustil v boj, bi ga premagal, sivobradca.« -»Ti bi bil popolnoma premagan,« mu je prezirljivo odvrnil Ganelon, nakar se mu je posvetilo, kako bi škodoval Rolandu in hkrati ostal zvest Karlu Velikemu. Rahlo se je nasmehnil: -»Morda imaš pa prav, kralj Marsilij. Cesar se res stara in je odvisen od svojega nečaka grofa Rolanda. Tebi in vsem Saracenom bi se dobro godilo, ako bi Roland padel v boju, saj bi cesar z njim izgubil svojo desno roko.« Dolgo in nepremično je Marsilij, kralj Zaragoze, gledal v Ganelona in končno izdavil: -»Dobri grof Ganelon - kako lahko Roland umre?« Ganelon se je nagnil k Marsiliju in tiho odvrnil: -»Ko se bo cesar Karel umaknil v Francijo, bo po svoji navadi za sabo pustil vojščake, da branijo njegov umik. Lahko poskrbim, da bo zadnjo stražo vodil grof Roland. Ko se bo cesar zadosti umaknil, pripravi svoje može in napadi retrogardo na prelazu Roncesvalles. Tako bo Roland umrl.« Marsilij se je zadovoljno nasmehnil: -»Dobro si mi svetoval in zato te bogato nagradim.« Vendar Ganelon ni sprejel ne zlata ne srebra ne draguljev, hrepenel je le po Rolandovi smrti. -»Mi prisežeš, da bo Roland vodil vojščake, ki bodo v zadnji straži?« je zanimalo Marsilija in Ganelon mu je prisegel pri svojem meču. Tako se je porodilo izdajstvo in Ganelon je odjezdil nazaj v Cordobo in ponesel cesarju Karlu Marsilijeve besede o prijateljstvu in željah po krstu. Karel Veliki je bil zadovoljen. –»Dobro, pripravimo se za vrnitev v Francijo. Vendar, gospodje moji, kdo bo poveljeval retrogardi, ki naj bdi nad našim umikom?« Ganelon je bil pripravljen in je hitro izrekel: -»Roland, moj posinovljenec, veličanstvo. Saj se vsi zavedamo njegovega poguma.« Cesar se je strinjal, naj bo torej Roland poveljnik retrogarde. Vendar se je Roland obrnil h Ganelonu. -»Brez dvoma upaš, da na zadnjo stražo preži nekakšna nevarnost, ker si me tako hitro predlagal za poveljnika. Vendar si mi s tem, dragi gospod očim, ponudil še eno možnost, da si povečam zasluge, za kar se ti zahvaljujem. Kajti prisegam, da naš cesar ne bo izgubil niti enega tovornega živinčeta, medtem ko jaz branim njegov umik.« Ganelon se je nasmehnil in odvrnil: -»Saj sem te s tem razlogom predlagal, dragi Roland, ne pa zaradi nekakšnih nevarnosti, ki bi prežale nate.« Oliver je stopil k svojem prijatelju: -»Ostanem pri tebi, dragi Roland.« Pridružili so se jima še ostali paladini: Gerin, Yve in Yvoire, Engelier, Anseïs in Samson, da bi bili z Rolandom, njihovim poveljnikom. Tudi rheimški naškof Turpin, ki je bil prav tako dober vojščak kot kateri koli drugi vitez, se je ob pogledu nanje odločil: -»Pri moji veri, tudi jaz se ti pridružim, dobri Roland!« Ko je Roland izbral dvajset tisoč mož in je Ogier Danec odšel naprej kot vangarda, da pripravi pot za cesarja, je cesar Karel Veliki zajahal svojega velikega bojnega konja in se je z vojvodo Naimesom na eni in Ganelonom na drugi strani odpravil na čelu velikanske vojske proti Franciji, kamor je nameraval priti skozi prelaz Roncesvalles in proti gaskonjski meji. Ko je bil cesar z vojsko že za obzorjem, se je izza hribov na jugu sližalo bučanje trobent. -»Saraceni,« je dejal Oliver. »Bog pomagaj, da kralj Marsilij ni prelomil svoje besede in nas želi presenetiti.« Roland mu je odvrnil: -»Pa kaj potlej? Meni se ne zdi škoda boriti se še enkrat za svojega strica. Pravi vitez se ne sme braniti trpeti v službi njegovega gospoda. Če pride do bitke, naj me vsi možje vzamejo za zgled.« Oliver je splezal na visoko skalo in v dolini zagledal veliko vojsko Saracenov, sto tisoč jih je korakalo proti prelazu Roncesvalles. Sonce je sijalo z njihovih sulic in čelad, z živih barv njihovih ogrinjal in zastav, ki so plapolale v vetriču. -»Bog naj se nas usmili, veliko več jih je od nas,« si je mislil Oliver. Odkorakal je do Rolanda in mu povedal vse, kar je videl. –»Najverjetneje nas je grof Ganelon izdal kralju Marsiliju.« -»Ganelon je mož moje matere in ne dovolim žal besede na njegov račun,« mu je odvrnil Roland. -»Snemi svoj rog s pasu, Roland, in močno pihni vanj, da nas bo slišal naš gospod cesar in spoznal, da smo v nevarnosti ter se vrnil s svojimi možmi.« Roland je z dvignjeno obrvjo odvrnil Oliverju: -»Mar naj izgubim vso slavo, ki jo imam v Franciji? Naj se razglasim za strahopetca, ki joče na pomoč? Ne, imam Duradal, svoj meč, s katerim bom danes štel mnoga življenja nevernikov.« Oliver ga je prosil: -»Roland, dragi moj prijatelj, zatrobi ali pa Francije ne vidimo več.« -»Bog pomagaj, da bi kdaj kdo rekel, da sem zatrobil iz strahu pred sovražnikom.« -»Kje je sramota v tem, da jih je pet na našega enega?« Roland je visoko dvignil glavo. –»Raje umrem, kot pa da sem onečaščen.« In Oliver je videl, da je nekoristno še kaj povedati. Franki so se pripravili za bitko in nadškof Turpin je odjezdil na vrh griča ter jih nagovoril, naj se borijo srčno. –»Bojujte se za slavo Boga proti tem nevernikom in če boste v boju padli, bodo vaše duše dobrodošle v raju.« Takrat so vsi pokleknili in Turpin jih je blagoslovil. Ko se je vsak vitez povzpel na svojega konja, jih je Roland povedel v prelaz in do planjave, po kateri so se razlezli Saraceni. Izvlekel je Durandal in ga dvignil visoko. -»V boj za Boga, Francijo in našega cesarja Karla Velikega!!« Skozi vse frankovske vrste se je razlegel bojni krik: -»Montjoie!!« in spodbodli so konje ter udarili v sredo velike Marsilijeve vojske. Veliko saracenskih veljakov je padlo v prvem naskoku in še več pod meči in sulicami Frankov, in hrabro so se borili Roland, Oliver in vsi ostali. Oliver se je tako pogumno boril s svojo sulico, da ni utegnil izvleči svojega meča Hautclere, vendar ko se je sulica končno raztreščila, se je Hautclere zableščal v soncu in z vsakim udarcem je padel saracenski vojščak. Nadškof Turpin pa je zadal na stotine udarcev, kot bi ne bil duhovnik, in je kričal na nevernike, da so beželi pred njim. Vendar so vsemu pogumu navkljub Franki pričeli izgubljati proti številčnejši premoči Saracenov; tako so eden za drugim padli cesarjevi plemeniti paladini: vojvoda Samson, Engelier iz Gaskonje, grof Anseïs, Gerin, Yve in Yvoire, dokler niso ostali le Roland, Oliver in nadškof Turpin. Takrat se je Roland obrnil k Oliverju: -»Najplemenitejši možje izmed Frankov so mrtvi, pogrešani bodo v naši deželi. Želim si, da bi moj stric bil tukaj.« Snel je svoj slonokoščeni rog, ki mu je visel okoli vratu. »Zatrobil bom vanj, Oliver, naj pride na pomoč.« Oliver se je zastrmel vanj. -»Nisi hotel zatrobiti takrat, ko sem te prosil, zakaj bi to storil sedaj? Nisi želel zatrobiti, ko bi lahko rešil življenja svojih dobrih tovarišev, ki sedaj ležijo mrtvi. Sedaj boš zatrobil, da rešiš sebe? Tega ti ne dovolim.« Očitajoče je Oliver vrnil Rolandu njegove lastne besede: »Raje umrem, kot pa da sem onečaščen.« -»Oliver, dragi prijatelj, zakaj se tako jeziš name?« se je čudil Roland. -»Ker trma ni pogum. Danes si zaradi svoje bahavosti in ponosa zapravil našemu cesarju najboljše može v Franciji. Če bi zatrobil v svoj rog, ko sem ti tako svetoval, bi bil cesar sedaj z nami in bi bil kralj Marsilij mrtev ali pa ujet. Ti si najpogumnejši in najplemenitejši izmed vseh vitezov, Roland, in svet po tebi ne bo videl takega. Vendar te bo cesar po današnjem dnevu zaman iskal, kadar te bo potreboval, kajti ne bo te, da bi mu služil. In danes se mora tudi najino prijateljstvo končati v smrti.« Turpin ju je slišal in k jima pristopil. -»Grof Roland in grof Oliver, sedaj ni čas za prepiranje. Malo dobrega nam rog lahko prinese sedaj, saj bomo že mrtvi, preden cesar pride do nas. Pač pa je najbolje, če vanj zatrobiš, da se lahko vrne in nas maščuje.« Tako je Roland zatrobil in rog se je slišal trideset lig daleč, kjer je Karel Veliki dejal: -»To je Rolandov rog, naši možje se bojujejo.« Vendar mu je Ganelon odvrnil, da temu pač ni tako. Ko je Roland v drugo zatrobil, ga je cesar slišal in rekel, da sliši Rolandov rog in da se zagotovo bojuje, saj drugače ne bi trobil. Ganelon se je zasmejal in dejal: -»Brez dvoma si je Roland privoščil malce lova in se sedaj hvali z ulovom. Roland je bil zmeraj bahav, tako da bi trobil ves dan zgolj zaradi ulovljenega kunca. Pojezdimo naprej, veličanstvo, saj smo še daleč od Francije.« Tretjič je Roland zatrobil z vso močjo in Karel Veliki je zategnil vajeti. Vojvoda Naimes je dejal: -»Tisti, ki je zatrobil, je v smrtni nevarnosti. Nekdo nas je izdal.« Cesar se je obrnil in zazrl v Ganelona. Nato je ukazal, naj zadonijo trobente in vsi vitezi naj odjezdijo z njim nazaj na prelaz Roncesvalles. Ganelona je dal prijeti in zabičal, naj ga dobro pazijo. V prelazu si je Roland obesil rog okoli vratu in dejal svojima tovarišema: -»Oliver, moj prijatelj, in dobri nadškof, bojujmo se, dokler je še kaj življenja v nas.« Odjezdil je v bitko in iskal kralja Marsilija. Marsilijevega sina je ubil z enim samim silnim zamahom, z drugim pa odsekal kraljevo desno roko, da je ta pobegnil, z njim pa veliko mož. Vendar je Saracenov še vedno ostalo na tisoče. Oliverja je neki saracenski plemič hudo ranil, vendar je takoj nato padel. –»Da se ne boš hvalil, kako si premagal Oliverja,« je siknil plemeniti vitez. Oliver je nato grmel po planjavi in sekal udarec za udarcem, vendar je zaradi izgube krvi tako oslabel, da se mu je zatemnil vid in ni prepoznal prijatelja od sovražnika; tako je udaril še po Rolandu. Le-ta se je spomnil njunega prepira in je nežno dejal: -»To sem jaz, Roland, tvoj prijatelj, ki te ima rad. Nisi me izzval. Si me torej nameraval udariti?« Oliver se je v sedlu zamajal, bil je tik pred tem, da pade. –»Odpusti mi, ljubi prijatelj. Ničesar ne vidim, pač pa prepoznam tvoj glas.« -»Nisi me ranil, ničesar ni za odpustiti.« Objela sta se še zadnjič sredi bojnega polja. Oliver je sestopil s konja, padel na tla in izdihnil. Roland je jokal: -»Oliver, tovariš moj, bila sva prijatelja toliko let in sedaj si mrtev, medtem ko jaz še živim.« Takrat so bili vsi Franki že umrli, razen Rolanda in Turpina, ki pa se je že moral bojevati peš, konja so mu namreč ubili. Rolandovega konja so Saraceni prav tako ubili, nato pa zbežali za svojim kraljem. Roland je Turpinu povezal rane, nato pa je poiskal trupla svojih tovarišev, paladinov Francije, Yva in Yvoira, Engelierja iz Gaskonje, Gernia, Anseïsa in vojvodo Samsona ter jih položil pred Turpina, ki je sedel na tleh in jih blagoslovil ter jim dal odvezo. Nazadnje je jokajoči Roland položil Oliverja na njegov ščit in pokleknil zraven, da je Turpin blagoslovil še njega. V vsej svoji žalosti in bolečini je Roland izgubil zavest; Turpin je to videl in vstal ter snel rog s tovariševega vratu, želeč stopiti do potočka, ki je žuborel nedaleč stran, in prinesti vode. Ker pa je bil prešibak, je padel in umrl. Ko se je Roland zavedel, je videl Turpinovo truplo, stopil je do njega, ga obrnil na hrbet in mu prekrižal roke na prsih. –»Bog naj te sprejme v raju, pogumni nadškof.« Nato je pobral rog in z Durandalom v rokah odšel počasi skozi poteptano polje proti majhnemu griču, na vrhu je sedel na tla. Neki Saracen, ki se je delal, da je mrtev, ga je ves čas opazoval in se je priplazil, da bi ukradel čudežni meč. Vendar ga je Roland videl in ga z vso močjo udaril z rogom po glavi; s tako silo, da je mož padel mrtev, rog pa se je prelomil. Roland se je ozrl k svojemu meču: -»Dobri moj Durandal, mnogo velikih dejanj sem storil s tabo. S tvojo pomočjo sem osvojil veliko dežel za strica, sedaj te pa več ne potrebujem. Nihče si te pa ne bo več lastil.« Vstal je in odšepal do bližnje skale, dvignil meč, da bi ga raztreščil na trdem kamnu, vendar je jeklo zdržalo in ostalo celo. Spet je udaril, vendar je razbil skalo, dobri meč je ostal cel. Ko je videl, da Durandala ne bo razbil, je sedel na travo in zraven položil svoj slonokoščeni rog, nato pa legel na oboje, da bi ju Saraceni ne našli. Z obrazom proti Španiji, da bi Karel Veliki lahko videl, da je njegov nečak umrl nepremagan, je poprosil Boga za odpuščanje grehov in umrl. Ko je cesar Karel prispel do prelaza Roncesvalles, je našel vse mrtvo. Vseeno je njegova vojska pregnala Saracene vse do Zaragoze, ubijajoč jih na tisoče. Nato je dal pokopati vse viteze, ki so padli v prelazu in neustavljivo žaloval za Rolandom. Jokal je: -»Kdo se bo bojeval zame sedaj, ko je Roland mrtev? Kdo bo z mano sedaj, ko je Roland mrtev? Nimam volje do življenja sedaj, ko je moj ljubi nečak mrtev.« Pa vendar je cesar Karel Veliki doživel maščevanje svojih paladinov, v veliki bitki proti Baligantu, cesarju z vzhoda, katerega je premagal v dvoboju. Ko je kralj Marsilij zvedel za smrt svojega gospoda, je od žalosti umrl in Zaragoza je pripadla Frankom. Ko je svoje poslanstvo v Španiji opravil, se je cesar vrnil v Francijo; tam je sodil Ganelonu in ga usmrtil ter s tem zaključil maščevanje Rolanda, Oliverja in vseh frankovskih paladinov. (na podlagi Pesnitve o Rolandu) .......................................................................................................................
Malce več od treh stoletij je minilo, odkar je v drugi polovici 8. stoletja Karel Veliki po Španiji vodil vojske in širil svoj vpliv na Iberski polotok, kar se pojavi prvi zapis o Charlemagnu in njegovih dvanajstih paladinih oziroma pêrih. Ti nenadkriljivi vitezi so nedvoumno zarisali ideal evropskega viteštva - to so posamezniki plemenitega duha, hrabri in pogumni, milostni do žensk in plemenitih nasprotnikov, radodarni in skromni ter nadvse bogaboječi in v službi Kristusa Kralja in njegove Cerkve. K temu idealu so prav gotovo pripomogle križarske vojne in evropska nastrojenost do islama. V naslednjih stoletjih z zaključkom v renesansi se viteška literatura nezadržno bogati z najrazličnejšimi zgodbami in motivi, ki si pa delijo dostikrat teme teh nekaj glavnih vencev (venec fabul, ki se je spletal okoli Karla Velikega, kralja Arturja, križarskih junakov, El Cida etc.), vendar avtorjev številčna omejenost glavnih vencev ni motila, da si ne bi izmišljevali vedno bolj fantastičnih zapletov in jih ubesedovali v vedno bolj umetelnih oblikah - in vedno bolj nacionalnih jezikih. Sam Roland se je v teh stoletjih zelo spremenil; izvil se je iz nadvse energičnega mladeniča, ki je od svoje okolice dejansko zahteval veliko tolerance in dobre volje ter je spominjal bolj na nekega de Troyevega Percevala, ki se je popolnoma neotesan in neuk iz domače hoste prebil do kraljevega dvora in povitezitve ter je za svoje uspehe oziroma priložnosti lahko hvaležen bolj svoji vztrajnosti in potrpljenju drugih kot pa možnosti, da bi sam utelešal nek ideal viteškosti. Roland je pošastno sebičen stvor, ki kljub lastnemu besedičenju ne uvidi ne pomena državne koristi niti koristi svojega fevdalnega gospoda niti vrednosti svojih tovarišev v okviru njihovih družin in svojcev ali - banalno - okviru fevdalne strukture, temveč si dovoli čez oči spustiti rdečo zaveso lastne bahavosti in si svojemu prijatelju drzne izustiti izrek, ki ga bo čez devet stoletij neki drugi junak, ki se je imenoval Louis Bourbon, dal zapisati kot »Za mano potop!«. Bralcu se poleg Sončnega kralja v misli vrine še neki prejšnji kralj iz družine Valois, ki pa je v odgovor in rivalstvo angleškemu Edwardu, ki je neko podvezico povzdignil v še danes enega najvišjih viteških redov, posmehljivo ustanovil Red zvezde, katerega vitezi se na bojnem polju niso smeli umakniti niti za ped. Ja, lahko si mislimo, da se je Roncesvalles žal ponovil in so Francozi za kakšno generacijo spet bili brez cveta viteštva. Roland se je v italijanskem prostoru najprej preimenoval v Orlanda ter je na prehodu v šestnajsto stoletje doživel razcvet v dveh največjih delih, ki nosita njegovo ime: Orlando Innamorato in Orlando Furioso. Slednje še sploh povzdigne bralca v vrtoglave sfere magičnih gozdov, začaranih gradov, tako ali drugače trpinčenih lepotic, zahrbtnih kristjanov in plemenitih mohamedancev, zametke feminizma in nikoli odmrljive lastnosti šovinizma, avantur, ki so snov za telenovele, ter ljubezni, ki se tragično končujejo. Da bi ne iskal nepotrebno osladnih primerjav, povzemam prosto po Voltairu, ki je pripomnil, da je Furioso zmes Iliade, Odiseje in Don Kihota, saj glavni junak - vitez pustolovec - nori kot španski junak, je pa neskončno bolj privlačen. Saj bojda Orlando pritegne zanimanje bralca, medtem ko ni nikomur mar za Don Kihota, ki ga je Cervantes predstavil skoraj kot bedačka, iz katerega se nenehno norčujejo. Ali smem vseh 46 spevov, kolikor jih zajema Ariostovo delo, povzeti v Karlovo bojevanje za evropsko civilizacijo, Orlandovo ljubezen do Angelike, hčerke cesarja Kataja in ljubezen Ruggiera, saracenskega junaka do Bradamante, krščanske junakinje in nepremagljive bojevnice? Najverjetneje ne. Pa vendar je nekako treba označiti delo, ki je puščalo tak pečat od sodobnikov svoje generacije do danes. Eden najzanimivejših elementov so zagotovo imena. V zgodnjih delih o Rolandu, kot na primer v Pesnitvi o Rolandu, najdemo nekaj, vendar ne preveč imen. Omenjeni so vsi glavni akterji: cesar Karel, kralj Marsilij in njegov gospod, cesar Baligand ter paladini njegovega krščanskega veličanstva (ki v Španiji še ni nosil cesarskega naziva, vendar kdaj se je pripovedništvo zares oziralo na take detajle?) - Roland, Oliver, Ganelon, vojvoda Naimes, Ogier Danec, Yve in Yvoire, Gerin, Engelier iz Gaskonje, rheimški nadškof Turpin, vojvoda Samson in grof Anseïs. V Furiosu
stvari postanejo številčnejše in temu primerno tudi zakomplicirane: Orlando
je še vedno cesarjev nečak, je pa zaročen z Aude, sestro tovariša Oliverja,
katerega naziv je, mimogrede, markiz Vienne ali Burgundije, sin Grifona in
Aquilante. Zaročen že, pa vendar zaljubljen v Angeliko (sestro dokaj hitro
padlega junaka Argalia), ki se svojih ženskih čarov želi posluževati v škodo
frankovskega dvora, vendar se ji poskus izjalovi, saj se poleg Orlanda vanjo
zaljubi še Rinaldo, Orlandov bratranec, steber hiše Clairmont, ki je sicer
že oženjen s Clarice, sestro gaskonjskega kralja Yvona. Angelika se tudi
zaljubi in sicer v Medorja, mladega afriškega vojščaka, ki po svetu išče
truplo svojega kralja Dardinela in ga nekje vmes rani neki škotski vitez,
kar je povod za Angelikina mazila, zdravila in nego. Vsekakor normalno, saj se je v petih stoletjih prepletanja starih zgodb in zapisovanja novih pojavilo na stotine novih imen in oseb. Njihova genealogija je praktično povsem nepomembna, saj je njena vloga zgolj ta, da nudi bralcu podlago, da se prepriča o plemenitosti in starosti posameznih družin in rodov. Imena skorajda nimajo neke zveze z realnostjo (kdaj je bilo pa kakšnemu zakrnjenemu Saracenu ime Ruggiero in neki katajski princesi Angelika?), temveč so dejansko namenjena le poslušalstvu ali bralcem, da s svojo zvočno ali pomensko podobo naslikajo osebo/ osebnost, ki jo poimenujejo. Cervantes je v Don Kihotu prav posrečeno prikazal ta namen v poglavju, ko si Don Kihot svoje ime sploh nadene. V originalu, nam pravi Cervantes, ki je po svojih besedah le urednik zapiskov mavrskega kronista Benengelija, se je naš hidalgo imenoval Quixada ali Quesada, sam pa se je pred začetkom svojih pustolovščin v stilu stare viteške literature preimenoval v Quixote, svoje kljuse pa v Rozinante. Kot pravi vitez je tudi svoji ljubezni (neki vaški deklini, ki se je imenovala Aldonza Lorenzo) nadel ime Dulcinea del Toboso - po kraju, kjer je bila rojena. Že sam Cervantes se posmehuje iz teh napihnjenih in zvenečih imen, ko se poigrava in neki osebi v usta položi besede Don Gigote (gigote - mleto meso) Naslednji element tovrstne proze so vsekakor magični predmeti. Morda se paladinom in vitezom ni zdelo čudno, da skoraj v vsakem gozdičku stoji grad, v katerem domuje čarovnik, katerega ujetnica je prelepo dekle ali pa vrli vitezi, ki so zašli s svoje poti. Morda se jim ni zdelo čudno, saj so jezdili svoje Rozinante - Brandimart Batolda, Ruggiero Frontina in Orlando Brigliadorja, pri tem pa so sejali strah in trepet s svojimi meči - Rinaldov se je imenoval Fusberta, Ruggierov Balisard in Orlandov, jasno, Durindana (tisti francoski Durandal). Poimenovanje konj in orožja niti ni bila ne-vem-kakšna posebnost, enako se je zgodilo v Poema del mio Cid, katerega konj se je odzival na ime Babieca, meča sta bila pa famozna Tizona in elegantna Colada. Orožje je bilo, kakopak, premazano s čarobnimi žavbami, »skovano v vilinskih pečeh«, uročeno in sploh nepremagljivo, povsem enakega ranga kot Arthurjev Excalibur. Za orožjem in za bojnimi konji se pehajo vsi po vrsti, boj zanje je seveda neizprosen, vendar se pa tudi zgodi, da se magični oklep znajde v krošnji drevesa. Orlando je namreč zaradi ljubezni do Angelike milo rečeno zblaznel in odmetal s sebe vse ter se kot divja zver podil po gozdu. Tudi Don Kihot si je omislil neke vrste blaznost, minuto pred formalnim pričetkom novega stanja je spisal lepo pismo svoji sladki Dulcinei ter ga poslal po svojem oprodi Sanchu v Toboso. Nato se je slekel do pasu in pričel delati stoje na glavi. Nato je malce pomislil - naj divja kot besni Orlando, ali naj bo pač malce miroljubnejši, a toliko bolj melanholičen, kot Amadis Galski. Pred poskusom blaznosti pa je na neki cesti sredi La Manche »v boju« premagal nekega brivca, ki je s sabo nosil neizmerno vrednost - magično Mambrinovo čelado! Don Kihot je takoj spoznal zapuščino viteza iz Furiosa ter se ni dal motiti, kljub temu, da mu je Sancho vseeno želel dopovedati, da gre zgolj za brivski umivalnik. Ne, šlo je za Mambrinovo čelado, le da je bila brez bevorja, je vztrajal hidalgo. .............................................................................................................
Ne gre za to, da bi morali v današnjem tehnološko hitro dopolnjevanem svetu zviška gledati na razne Don Kihote, ki so imeli pač to smolo, da so se rodili nekaj sto let prepozno. Gre za to, da v najprej zelo linearnih, nato pa vse bolj dvo- in trodimenzionalnih likih preberemo težnje nekega obdobja in način dojemanja takratnih ljudi, ki so morali koeksistirati ne le na empirični, temveč na vseh ravneh življenja. In ravno to je čer! Saj so se ravni družbene nadstavbe tako prerazporedile od takrat, da nam je težko sestopiti z zmagovalnih stopničk naše dobe in nujno gledamo na preteklost kot slabše razvito, slabše dojemljivo, manj občutljivo ter manj sposobno izražanja, kot je dano nam. Ker se je način dojemanja premaknil od stanovskega k individualnemu, od božanskega k človeškemu in od institucionalno šovinističnega k izborno šovinističnemu, se moramo toliko bolj potruditi »odučiti se« tistega, kar vemo (ali mislimo, da vemo) o viteški literaturi ter se prepustiti ritmu in besedi, da lahko naravnamo čutila na drugačni metrum. Izgovor za površno spremljanje preteklih besed nikakor ne more biti minljivost jezika, etnij in mentalitete; saj dokler bodo v naših družbah prisotni zavist, ljubosumje, jeza, lakomnost, pohota, napuh, lenoba, pa tudi plemenitost, prijateljstvo, dobrota, zvestoba, usmiljenje, skromnost in ljubezen, bo obstajala tudi podlaga, da se iz tiskanega papirja porodi dan, lahko pa le urica, blaznega Orlanda, čistega Galahada, izdanega Cida, norega Kihota, bojevite Bradamante, razumevajočega Oliverja in tisočev drugih s tisočimi odtenki čustev, misli in duševnih stanj, ki jih vsak izmed nas, tudi nevede, nosi v sebi.
Viri:
|
|
|
Romuald Tripolitanski alias Roman Vučajnk |
 |