Potepanja po slovenskih srednjeveških gradovih

1. del

Osterberg

Tako sem začela z upi, da se bo ta Celestinina prijetna ideja prijela in da se bodo deli potepanja vrstili v strašljive razsežnosti.
Nekje v galeriji tiči zemljevid z označeno potjo in na njem je v sledovih to, kar se je v objemu bukovega gozda zgodilo 31. oktobra v tistih skrivnostnih štirih urah na poti od Novega do Starega Osterberga na Kašeljskem hribu, nedaleč stran od Ljubljane.

Na severnem koncu Kašeljskega hriba (346 m n.v.) smo kmalu naleteli na stavbo z mnogimi imeni. Grad, Povšetov grad, Novi Grad, Kanskyjeva vila; vse to v enem ima, če bi se drevje umaknilo, čudovit razgled na sotočje Ljubljanice, Save in Kamniške Bistrice.
Najstarejša omemba gradu je delilno pismo iz 4. aprila 1256, po katerem je Osterberg last Filipa Spanheima, oglejskega patriarha. Tako je torej grad pripadal najprej rodbini Spanheimov, nato do leta 1360 Goriško-Tirolskim, zatem do leta 1553 Gallenbergom. V oporoki iz leta 1548 so Gallenbergi zapustili grad Raspom. Zadnji Gallenberg Jurij je umrl v bitki leta 1562 med službovanjem v Bihaču. Od leta 1548 do leta 1688 so ga posedovali Raspi, potem pa do 19. stoletja Erbergi. Kasneje je grad prehajal iz rok v roke, nekaj časa je bil v lasti Franca Povšeta in nato zakoncev Kansky.  
Tu naj bi najprej stal obrambni stolp, na mestu katerega naj bi pred letom 1300 zgradili udobno pristavo oz. stanovanjsko-upravno stavbo, ki je rasla in funkcionirala do smrti Jurija Gallenberga leta 1562. Zatem je zapuščena hitro propadala.
Če opazujete bakrorez Valvasorjevega umetnika Mungerstorffa iz leta 1679, vidite, da so k močno načeti dvonadstropni stavbi prislonjene ruševine, od katerih so ostali samo še zidovi. Slika je namreč nastala v času, ko je bil grad Osterberg prazen in nevzdrževan. Leta 1789 je Jožef Kalasanc Erberg ruševine podrl in na njih pozidal vilo. Ohranjenih je 5 listov z načrti za to obnovo: od ostankov nekdanjega gradu je ohranil le vzhodni zunanji zid, visok približno 10 metrov in prav toliko dolg. K njemu je iz grajskih ruševin prizidal enonadstropno vilo s tlorisom približno 5 x 10m, s slemenom, naslonjenim na stari zid. Vilo je zgradil v renesančnem stilu. Leta 1822 je ob južnem robu grajskega dvorišča zgradil še pritlično oskrbniško hišico. Na njene zidove je vzidal ornamentalne fragmente iz modre keramike (verjetno ostanke grajskih peči), kamnite topovske krogle in fragment iz marmorja s silhueto v rimski togi (del rimskega nagrobnika). Vila je imela rdečo fasado, zato so ji pravili tudi Rdeči grad. Leta 1932 sta zakonca Kansky izravnala vzhodni del zemljišča in dozidala še enkrat toliko veliko polovico današnje trietažne vile. Če stopite za hišo, lahko vidite ostanke nekdanjega zidu, ki so ga kasnejši graditelji pustili nedotaknjenega in še danes štrli iz fasade. V kleti je debel 100-120cm, zgoraj 60-80cm. Tudi na zahodnih tleh so ostanki nekdanjega zidu, ki dajejo slutiti obliko najstarejšega gradu Osterberg.

Vila je sicer potrebna obnove, a daje kar zanimiv vtis s to mešanico stilov in obdobij, ki jih združuje: od rimske podobe v marmorju do srednjeveškega zidu in baročnih okraskov nad okni. Grb nad vhodnimi vrati je kasnejšega datuma – je rodbinski grb družine Kansky in nima s srednjim vekom nikakršne zveze. Ni nam uspelo razvozlati, kaj naj bi predstavljal – v zgornji levi in spodnji desni četrtini je nekakšna kapuca s cofi in v ostalih dveh nekaj, za kar se nismo mogli odločiti, ali gre za ribo ali orla.
Hiša je naseljena, a daje občutek negostoljubnosti – ali ni bilo nikogar doma, ali pa so stanovalci skriti za vrati prežali na nas. Pes na verigi nam je vsekakor dal slutiti, naj se čimprej odstranimo. In res smo nedaleč naprej našli tablo, ki prepoveduje gibanje po zasebni lastnini. Dobro da smo jo našli, ko smo se vile že dodobra nagledali!

Sledeč dobro označeni planinski poti smo po manj kot uri hoda prispeli do ruševin starega gradu Osterberg. Tu so prvi graditelji do sredine 12. stoletja pozidali stolp. Sčasoma se je zmanjšala potreba po varnosti in najbrž povečala potreba po prostoru (ki je lokacija Starega gradu ne nudi – na dokaj nedostopnem grebenu Kašeljskega griča nad dolino Besnice je prostora komaj za manjši stolp). Zato so, kot že omenjeno, pred letom 1300 zgradili udobnejšo pristavo na nižji lokaciji, to je na lokaciji Novega gradu.
Glavni pristop do ruševin nekdanjega gradu je po stezi po položnem grebenu s severne strani, prek nekdanjega obrambnega jarka, globokega nekaj metrov. Nad njim naj bi bili vidni ostanki temeljev stolpa velikosti 3 x 3m, ki pa ga nismo videli. Še par korakov in na vršičku grebena čakajo razvaline – oblika pravokotnika z dolžinama stranic 13,5 x 7,5m, daljša v smeri vhod-zahod. Ostanki zidov, visoki do 4m, so iz grobo obtesanega peščenjaka iz kamnoloma tik nad Besnico pod gradom. Na nekaterih mestih so sledovi ometa, ki so kasnejšega datuma in pričajo o mlajših obnovah stolpa, kakor tudi opečni strešniki, ki so jih našli med razvalinami. Kletni zid meri 80cm, pritlični 60cm. Stavba je deloma podkletena – na vzhodni strani oz. na desno se lepo vidi kletni obok, že močno poseden in zasut. Sklepajo, da je šlo za stolpasto enonadstropno zgradbo.
Pred letom je Kulturno društvo Podgrad razvaline očistilo hitro zaraščujočega se drevja, tako da se da sprehoditi po ostankih temeljev. Zato pa gozd vsenaokoli zakriva razgled – pogled lahko ujame le okoliške grape in preostali greben Kašeljskega hriba.

Zanimivo je, da je Valvasor izpeljal slovensko ime za Osterberg kar iz imena ne tako bližnje vasi Sostro. V svoji razlagi enači lego vasi Sostro z vasjo Podgrad, ki je res v neposredni bližini obeh gradov, to je ob vznožju Kašeljskega hriba. Pravi še, da se je hrib imenoval Sosterberg, iz česar naj bi nastalo ime Osterberg. Vendar pa se ime Sosterberg za hrib nikjer v virih ne omenja.
Spet drugo teorijo nastanka imena Osterberg je postavil Pettauer, ki meni, da je ime nastalo po že obstoječem ledinskem imenu Ostri vrh, v domači fonetiki Oster verh. Germanski priseljenci naj bi ime obrnili po svoje v Osterberg. Dejstvo je, da se relief ujema z imenom – Stari grad res stoji na dokaj priostrenem vršičku.
Kos in Otorepec podpirata razlago nastanka imena s sestavljanjem germanskih besed: stare nemške prepone oster (s pomenom vzhodni) in besede berg oz. njene sopomenke burg (grad). Skupaj torej Osterberg ali Vzhodni grad, podprto z dejstvom, da je grad Osterberg res predstavljal vzhodni mejnik posesti Spanheimov. 

Literatura:

Viktor Grilc, Prispevek k zgodovini gospostva Osterberg, Kronika 53/3, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2005.
Ivan Stopar, Sostro (Osterberg), grad in Sostro (Osterberg), pristava, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji 2, Med Bogenšperkom in Mokricami, Viharnik, Ljubljana 2001.

Emilija Bistriška (alias Ela Šegina)