Izlet v Polhov Gradec

Jutro je bilo še hladno, kljub temu, da je sonce z neba že navsezgodaj pregnalo oblake. Naš prvi postanek je bil pri cerkvi sv. Petra v Dvoru pri Polhovem Gradcu, kjer nas je pričakal lokalni vodič g. Marjan Malovrh, ki nam je nadrobno razložil zgodovino cerkve in dvorca v Polhovem Gradcu ter nam povedal marsikatero zanimivost iz zgodovine tega okraja.

Temeljni kamen za cerkev so položili leta 1525, kot priča na njem vklesana letnica. Zakaj so pravzaprav začeli v tako majhni vasi, ki je že imela lastno cerkev sv. Miklavža, graditi tako veličastno stavbo, ne vemo. Ena od legend pravi, da je eden izmed lastnikov polhograjske graščine jahal domov, ko je prav na mestu cerkve njegov konj padel na kolena in po kolenih obšel prostor. Gospod je to vzel za znamenje, da mora tu postaviti cerkev, ki se tako imenuje tudi 'gosposka' ali 'grofovska'. Druga legenda pravi, da je hotela gosposka po kmečkem uporu leta 1514 podložnikom pokazati, kdo ima pri vsem zadnjo besedo. Novejša legenda pa pravi, da naj bi cerkev zgradili zato, da bi v njej lahko opravljali obrede povitezitve. In res njena notranjost v marsičem bolj spominja na dvorano v dvorcu kot na cerkev.
Gradbeni material za cerkev naj bi po eni razlagi 'prispeval' podrti dvor v Dvoru, ki naj bi stal ali na mestu cerkve ali pa na gričku nad njo. V Dvoru se sicer v listinah omenjata dva dvora. Dvor Dvor leta 1303 kot Altenhof, leta 1453 kot zum Höfflein bey sannd Nikla in nazadnje v polhograjskem urbarju leta 1498 kot zum Hoff. To naj bi bil tisti dvor, ki naj bi prispeval kamenje za gradnjo cerkve. Leta 1496 pa je dal Albert Meltz Janezu Dietweiserju kot namestniku Konrada Hasa zaščitno pismo za t.i. Baumgartnerjev dvorec pri sannd Lienharten zu Pawngarten in sand Veytter pfar, ki se kot Paumgartten omenja še leta 1498 ter nazadnje leta 1602 v zapuščinskem inventarju Aleksandra Paradeiserja. Po drugi razlagi naj bi kamenje za zidavo vozili s podrtega starega gradu v Polhovem Gradcu.
Dvorska cerkev je gotovo najbolj znana po svojem čudovitem glavnem portalu, ki nosi letnico 1544 in je delo Gregorja iz Rake (na Krasu), kot priča napis na portalu (GREGORIUS RVCKHENSTAIN MAGISTER OPERIS ANNO DOMINI M.D.XLIIII). Portal na slovenskih tleh nima primerjave. Sestavljata ga gotsko oblikovani šilasti vhod in okoli njega kvadratno oblikovani portal s strešico iz kamnitih plošč in zobčastim vzorcem, ki deluje skoraj kot vhod v posvetno stavbo. Vsa njegova površina je okrašena, razen trikotnih površin med šilastim in kvadratnim delom. Okras je izdelan v plitvem reliefu, in je izredno dobro ohranjen. Strokovnjaki v njem vidijo mešanico starega gotskega in novega renesančnega okusa kamnoseka. Njegova vsebina pa ni povezana, saj prikazuje inicialke iz oglejskih rokopisov, dve različni podobi sv. Petra, dvorec s skodlami pokrito streho, dimnikom, zastavicama in okni iz okroglih steklenih ploščic, cerkev z oknom s krogovičjem, polmesec in sonce, kamnoseški znak, simbole evangelistov, ciborij, arkade, stavbe, zavese s čopki, rastlinska ornamentika, živali... Nad portalom je grb družine Thurn z letnico 1548, ki je bila nekaj časa lastnica dvorca v Polhovem Gradcu in cerkve sv. Petra.
V cerkveno ladjo se spustimo po ozkih stopnicah, na katerih je bil posnet prizor iz filma Samorastniki. Ladjo - ali bolje dvorano - dve vrsti kamnitih slopov z oboki delita na tri dele. Njen raven lesen strop je razdeljen v kasete, ki so tako pobarvane, da dajejo vtis različnega rebrovja. Strop je bil izdelan leta 1577, kot priča letnica, napisana med dvema grboma, kar se smatra tudi kot čas, ko je bila cerkev v grobem dokončana. Nad njim je podstrešje, ki je še skoraj tako visoko kot sama ladja. Na stropu je še ena zanimivost, dva slovenska napisa, ki veljata za najzgodnejša taka napisa pri nas. Prvi pravi: TVOS SSO ENI FVSTOBI (to so ene črke), drugi pa: TVOEIE IENV GVELB BANIE (to je eno obokanje). Ljudska hudomušnost?
Kip Marije z Jezusom, ki visi s stropa, so cerkvi v 17. stoletju podarili romarji z Vipavskega. V desni ladji stoji predelan najstarejši zlati oltar pri nas, oltar sv. Valentina iz leta 1627. Ker pa so bili kipi dodani kasneje, mu je prvenstvo odvzel oltar na Sv. Primožu nad Kamnikom. Rebrast strop renesančnih lop na vsaki strani slavoločnega oboka posnema poslikano rebrovje lesenega stropa. Freske v lopah so manieristične (slog na prehodu renesanse v barok) iz okoli leta 1580 in upodabljajo svetnike. Pred štirimi freskami stojijo zlati oltarji iz 17. stoletja, posvečeni istim svetnikom kot freske. Iz napisov na njih izvemo za donatorje, katerih priimki se še danes pojavljajo v okolici cerkve. Ker je bila cerkev romarska, so morali imeti več oltarjev, saj je dolgo časa veljalo, da je moral vsak župnik maševati svoji skupini romarjev pred svojim oltarjem. Na vrhu desne lope stoji iz peščenca izklesana na gotskem stolu sedeča figura sv. Petra s ključem v roki, ki jo je verjetno naredila ista roka kot glavni portal in spada v pozno gotiko druge četrtine 16. stoletja. Tri visoka gotska okna v južni strani cerkve so v vrhnjem delu oblikovana v krogovičje. Osrednje predstavlja drevo življenja.
V poznogotskem prezbiteriju iz časa okoli leta 1540 z zvezdastim rebrastim obokom s ščitki najbolj padeta v oči dve kamniti loži, ki ju podpirajo arkade in ki dajeta vtis gosposke dvorane. Na levo vodijo stopnice iz prezbiterija, na desno pa iz zvonika. Loži sta okrašeni s kasetami, v katerih so vzorci rebrovja, arkad in krogovičja, in sta delo istega kamnoseka kot glavni portal. Morda sta bili zgrajeni zato, da se je gosposka lahko še bolj distancirala od navadnega ljudstva. Glavni oltar sv. Petra je bil izdelan v prvi polovici 18. stoletja in je delo lokalnih podobarjev Facijev. Pozlačen kip sv. Petra v glavnem oltarju je bil obsijan s soncem in na njem so se zanimivo poigravale sence. Nišo z njegovim kipom je mogoče zapreti z Meztingerjevo oljno sliko tega svetnika. Dvigne se jo s posebnim vitlom za oltarjem.
V zakristijo vodi gotski portal z lesenimi okovanimi vrati, ki naj bi spadala še v prvotno opremo cerkve. Zakristija je rebrasto obokana in nad enim izmed gotskih oken je letnica 1547. Freske na stenah ponazarjajo zastor z zvezdami in 'grbi'. Po legendi o povitezitvi naj bi bila mišljena kot kapela, v kateri naj bi bodoči vitezi prebedeli noč pred povitezitvijo.
Zvonik je bil zgrajen leta 1560 (letnica na južni strani), v njem pa visi troje zvonov. Najstarejši je iz leta 1525, kar je nenavadno, saj so zvonove navadno naročali šele, ko je bila cerkev dokončana. Legenda pravi, da je bil tako zgodaj vlit zato, da naj bi delavce klical h gradnji cerkve. Na njem je v gotski minuskuli letnica IΛXXIIIII (1525).
Cerkev pod Gradcam nad Lublana omenja Primož Trubar v svoji pridigi proti gradnji novih cerkva, kjer pravi: Neso li vse te iste cerkve le od tih hidičevih, ležnivih bab, kurb inu hudih ludi gori prišle? Protireformator škof Tomaž Hren pa je ob posvetitvi cerkve leta 1613 vzkliknil le Magnifica!
 

grba z letnico izdelave stropa

slovenska napisa

freska iz ok. 1580

O vasi Dvor je sredi 19. stoletja profesor Georg Vonbank zapisal, da sestavlja vas skupina bivališč z navadnimi slamnatimi strehami, preperelih in zakajenih od dima, ki se vali skozi vrata. Podoba srednjeveške vasice?

Po kratki vožnji v Polhov Gradec smo se napotili v dvorec Polhov Gradec, katerega jedro je že iz sredine iz 14. stoletja, saj se leta 1315 omenja kot von der nidern purch ze Pilichgraetz, leta 1350 kot turn ze Pilichgraetz, leta 1359 kot hof cze Pillichgracz gelegen cze dem langen aker, leta 1412 kot hoff vnder dem haws ze Pilichgraetz, leta 1436 kot vnder der vesten Pilichgraetz, leta 1453 kot hauss Plichgräz..., čas zidave pa je bil potrjen tudi z arheološkimi izkopavanji. Prvotni stolp je imel le dva prostora, katerima so bili konec 15. ali v začetku 16. stoletja (po potresu leta 1511 in kmečkem uporu leta 1514?) dodani še dva večja in en manjši prostor. Dvorec se je širil še okoli leta 1600, med leti 1680 in 1688 ter po letu 1700, ko je dobil današnjo obliko. Lesen strop v pritlični sobi na desni je mogoče povezati z opominom Ivana Kacijanerja iz leta 1536, da naj se utrdijo vsi gradovi in dvori v Ljubljani in njeni okolici.
Po Polhograjskih je dvorec prišel v roke Gallom, nato Lambergom (1504), Khislom (1588), Mosconom (1618), Kunstlom (1658). V prvi polovici 19. stoletja je dvorec priženil Rihard Ursini-Blagaj, ki se je ob spodbujanju gospodarstva (destiliral je rožno olje) ukvarjal tudi z botaniko. Ko so domačini ugotovili, da ga zanimajo rastline, so mu začeli prinašati različne rastline, in tako je v njegove roke prišel tudi blagajev volčin (Daphne blagayana), ki si gaje leta 1838 prišel ogledat sam saški kralj Friderik Avgust. Rihard je v spomin na ta dogodek dal pod Polhograjsko Goro postaviti obelisk. Leta 1875 je posestvo kupila Luiza Urbančič iz Preddvora, njegova zadnja lastnica pa je bila pranečakinja pesnice Josipine Turnograjske. Med leti 1943 in 1945 je bila v dvorcu domobranska postojanka, po vojni pa je bil nacionaliziran in z njega so odnesli skoraj ves inventar. Pozneje so v njem uredili šolo, ki je delovala do leta 1969. Med leti 1990 in 1994 je bil dvorec obnovljen, zdaj pa je obnovi namenjena tudi oskrbnikova stavba.
Na južni strani so ohranjena gotsko okence in štiri kvadratasta gotska okna z na ajdovo zrno prirezanimi robovi, v nenavadno obokani veži poznogotski, v levi sobi pa pazduhasti gotski portal.
V dveh sobah je predstavljena zgodovina Polhovega Gradca in njegove okolice vse od prazgodovine dalje. Posebej ponosni so na keltsko fibulo iz 3. ali 2. stoletja pr.n.št. ter na bogat bronast rimski namizni servis (askosa, vrček, krožnik, steklenička - oljenka), sigilatne čaše in skodelico iz mozaičnega stekla iz 1. stoletja, ki naj bi potrjevalo rimsko cesto prek tega območja ali pa rimsko vilo. Med drugimi zanimivostmi so še poznoantična železna utež, lesena pratika, šolski učbeniki iz 19. stoletja, kožuhovinast plašč zimske narodne noše, lesena vodovodna cev, lesen čeber iz celega debla in zložljiva lesena žaga s stojalom, izum nekega domačina, ki je hodil v Ljubljano žagat drva.
V prvem nadstropju je urejena poročna dvorana, obnavljajo pa tudi štukaturno kapelo, v kateri je še ohranjeno okno iz okroglih stekelc, povezanih s svinčeno žico. V štuku je tudi upodobitev dveh vrčev izobilja, v umetnosti dokaj redek motiv. Za sliko, ki predstavlja osrednjo podobo v kapeli (original naj bi se nahajal v restavratorskem zavodu), je skrito ovalno baročno okence. V sobah v drugem nadstropju je ohranjenega še nekaj originalnega inventarja, ki je bilo 'odvrženo' na podstrešje, med drugim stiskalnica za Blagajev herbarij, posoda za destilacijo ekstrakta iz vrtnic in posoda za odišavljanje soban.
Pred dvorcem na začetku parka stoji znani poznorenesančni Neptunov vodnjak iz druge polovice 17. stoletja, katerega vogale krasijo stebri s kipi golih nimf, v sredini pa kraljuje Neptun z mitološkim morskim bitjem. Dve nimfi sta bili pred nekaj leti ukradeni. Družbo mu dela razvejana stara lipa, stara nekje od 350 do 700 let, v kateri je bila nekoč romantična klopca.
Grajski kompleks sestavljajo še Angleški stolp z uro in tremi biforami, oskrbnikova stavba iz prve polovice 16. stoletja s šivanim robom in sončno uro z letnico 1671, mogočna renesančna grajska kašča z masivnimi podporniki na zunanji strani ter prazni in že nekoliko razpadajoči stolp.

dvorišče

renesančni Neptunov vodnjak

arheološka zbirka

zložljiva žaga

stoletna lipa

Stari grad Polhov Gradec je stal na griču Kalvarija, kjer je danes kapela in na katero vodi križev pot. Pod vrhom je majhen plato, kjer nas bi se še videl del zidu (v prihajajočih letih ga nameravajo obnoviti in prezentirati). Podoba gradu se nam je ohranila le v problematični skici, ki naj bi jo v zapisniku z zasliševanj iz leta 1596 odkril polhograjski župnik Štrukelj. Imel naj bi tri okrogle stolpe z linami, ki naj bi jih povezovalo visoko obzidje. Da je bil utrjen s stolpi, pravi tudi Valvasor. Njegove razvaline je upodobil na bakrorezu v Topografiji.
Bogo Grafenauer zaradi imena 'gradec' domneva, da naj bi bila na lokaciji kasnejšega gradu že slovanska naselbina, grad pa bi domnevno lahko segal že v dobo karantanske notranje samostojnosti. Arheoloških dokazov za to (še) nimamo.
Polhograjski so bili pomembni spanhemski ministariali vsaj od 13. stoletja dalje, ko se omenja prvi izmed njih, Henrik de Pilchrez (leta 1261). Grad so s presledki imeli v lasti vse do leta 1364, ko so ga za 7.000 zlatnikov prodali grofom Celjskim. Po letu 1456 je grad prešel v habsburške roke, vendar ga je že leta 1511 hudo prizadel potres, nato pa so ga dokončno uničili uporni kmetje leta 1514. Od takrat si grad ni več opomogel in gradbeni material so verjetno porabili pri širitvi spodnjega dvorca, morda pa tudi pri gradnji cerkve v Dvoru.

Ime je vas Polhov Gradec dobila po malih zvercah, gospodarjih jesenskih noči v žirovem bukovju, kakor pravi Valvasor, ki jih je po gozdovih tod še danes obilo. Nekoč naj bi požrle sedlo in jermenje utrujenemu popotniku, ki ni bil dovolj pozoren, da bi jih spravil na varno, in po legendi naj bi rekel: 'To ni Gradec, temveč Polhov Gradec!'.

Po sprehodu skozi park do grajske cisterne z bazenčkom in pupki (na njenih stenah naj bi bili še vidni podpisi vojakov avstroogrske vojske ter cel francoskih vojakov) ter obeliska smo zavili še na spodnjo stran dvorca in tam odkrili prazen večnadstropni stolp, skoraj idealen za druščinske prostore. ;o) Hoteli smo se odpraviti na kosilo v znano gostilno Pri pratkarju, ki pa je bila zaprta. Toda tudi ponudba v gostilni Pograjski dom nas ni razočarala in okrepčani smo se odpeljali do cerkve sv. Elizabete v Podrebri.
Na njeni južni steni je freska sv. Nedelje iz let 1520-1530, poleg Bodešč, Crngroba in Zanigrada najzanimivejša in najbolje ohranjena upodobitev te teme pri nas. Med vsakdanjimi opravili, ki se naj jih ne bi opravljalo na nedeljske in praznične dni, se nam je zdelo, da je še posebej pogosto upodobljen ples. Poleg njega je bilo mogoče razbrati obiskovanje gostiln, pitje, tovorjenje, predenje, tkanje, rezanje blaga, sejanje, oranje in kar se nam je zdelo, da bi lahko bilo poljubljanje ali objemanje.

detajl s freske v Podrebri

Zadnja postaja tega dne je bil vzpon na Babčarjev tabor nad vasjo Belica, malce pred Dvorom. Tudi v tej vasi se leta 1359 omenja dvor hoff cze Weizenpach, katerega lokacija pa ni ugotovljena. Zaradi širitve mostu smo morali narediti precejšen ovinek in se skalnatemu čoku približati z južne strani.
Avta smo stisnili ob cesto in se pod budnim očesom ovčic po travniku povzpeli do gozda. Rahlo shojena stezica nas je pripeljala do več kot 30 metrov visoke prepadne stene, ki označuje ves zahodni del Babčarjevega tabora. Ob njej smo se med drevjem prebijali navzgor, dokler nismo prišli na sedlo med skalnatim čokom in pobočjem in na dobro uhojeno ovinkasto stezo, ki nas je popeljala na vrh. Malce je bilo potrebno celo poplezati. Skoraj pod vrhom se od steze odcepi potka do razgledišča, za katerega bi resnično lahko rekli, da ima 'razgled za dol past', saj je tik nad prepadno steno.
Pod vrhom nas je najprej presenetil med grmovje in podrast v skalo stisnjen ostanek zidu z zelo lepo ohranjeno in precej globoko luknjo za lesen tram. Skoraj takoj za njim je bilo v skalno podlago izsekan pravokoten prostor za objekt. Morda bi tu lahko domnevali cisterno za vodo, kajti zgledalo je, da ima nekoliko poglobljeno tudi dno. Vrh čoka je skoraj popolnoma ravno odrezan, ostala je le skala, ki so jo nekoč uporabljali za steno. Nobenih ostankov obzidja - oziroma tako smo vsaj mislili. Pri podrobnejšem pregledovanju strmih pobočij pa smo ugotovili, da kar nekaj zidov še vedno stoji in da so dokaj dobro ohranjeni. Tako ostanka zidu podpirata plato na severni in južni strani. V tistem na južni strani je ohranjena okrogla lina za tram. Malo pod vrhom v isti višini kot v skalo vklesan prostor je nad prepadom ohranjen še temelj jugozahodnega vogala ter dva dokaj velika ostanka zidovja na zahodni strani. Da smo ju lahko poslikali, smo morali kar malce potelovaditi po strmem pobočju med redkimi drevesi in grmičjem. Ko smo sešteli vso površino, smo ugotovili, da je bil pozidan celoten vrh skalnega čoka ter ves razpoložljiv prostor tik pod njim. Morda teorija o 14 sobah, ki nam jo je povedal vodič, le ni tako iz trte izvita. Vsekakor je bilo prostora za več kot le dve sobi, kar je najpogostejša razlaga.
Skalni čok, ki se mu, kar pomnijo ljudje, pravi Babčarjev tabor, se je nekoč odluščil od hriba Veternik, kjer je sled tega odloma še dobro vidna. S svojimi prepadnimi stenami in težkim dostopom je bil idealna točka za utrjeno postojanko. Nekateri domnevajo, da je bil tu že v 14. stoletju stolp, ki je branil vhod v polhograjsko dolino, saj se pred vasjo Belica (če pridemo iz Ljubljane) in točno pod Babčarjevim taborom dolina močno zoži, s tabora pa je na to ožino pogled idealen. Razgled zajema tudi celotno zeleno polhograjsko dolino skoraj do Polhovega Gradca. Na ta stolp naj bi se nanašale omembe vmd den Stain, ovf Stein iz leta 1303, hube die ouf dem Babenberch pei dem Steyn iz leta 1315, ze pawen den Stayn ze Pilichgratz ter vntterem Stain iz polhograjskega urbarja leta 1498. V ljudskem izročilu je ta stolp segal do oblakov, z njegovega vrha pa je bilo mogoče videti celotno Ljubljano. Zgradili naj bi ga gospodje Polhograjski, kar je celo zelo verjetno. Pod stolpom naj bi bila tudi silno globoka klet z mnogimi sodi žlahtnega vina in nemara tudi nekaj denarja. Videla naj bi se celo vdolbina zasute kleti (morda vdolbina v tleh v skalo vsekanem prostoru?). Ne ve se, ali je kdo že poskusil tod kopati.
V času turških vpadov so utrdbo verjetno ponovno pozidali, ljudsko izročilo govori celo o (novi) postavitvi utrdbe, ki da je bila popolnoma nezavzetna. Legenda pravi, da so nekoč v okoliških vaseh ostale le ženske - kam so izginili otroci in možje, legenda ne pove. Pa nenadoma pridrvijo Turki in 'babe' so se zatekle v tabor. Ker niso imele dosti živeža in vode, jim je trda predla, toda niso se dale. Ko je že kazalo, da bodo Turki trdnjavo osvojili, so začele nanje valiti velike skale, ki so jih trgale iz zidovja, in zlivati vrelo smolo. Turki česa takega niso pričakovali in so ucvrli. Za njimi so se pognale kar z burklami. Od takrat so Turki 'babe' na Babčarjevem taboru pustili pri miru. Turški napad na tabor morda v sebi nosi zrno resnice, saj so prišli tudi v te kraje - sicer le enkrat, leta 1476, ko so iz Poljanske doline čez Črni vrh pridrli v Polhov Gradec, loško okolico in Logatec.
Legenda naj bi pojasnila tudi ime Babčarjevega tabora - po 'babah', ki so ga obvarovale pred Turki. Tedaj naj bi tudi nastalo ime kmetije pod taborom, Babčarjeve kmetije, ter ime vasi Babna gora, ki se razprostira po pobočjih na vzhodu od tabora. Vendar pa omemba Babenbercha leta 1315 to zanika. Obstaja pa še ena razlaga tega imena. Ljudje so nekoč različne skalne osamelce radi poimenovali Baba ali Dedec in mogoče je, da je Babčarjev tabor prav eden izmed njih.
Nazaj k avtoma smo se podričali po strmem gozdu po drugi strani čoka, v njegovi steni odkrili stare alpinistične kline in sredi nje vranje gnezdo. Ko smo se peljali v Ljubljano in si Babčarjev tabor še enkrat lahko ogledali z vseh strani, pod vrhom nismo mogli spregledati štirih pozidanih zidov, ki se jih da - če veš, kje jih iskati - prav dobro ločiti od žive skale.

tista skala sredi hriba

vrh

južni zid

zahodni zid

Literatura:

• Rado Radešček, Slovenske legende, Ljubljana 1983.

• Marijan Slabe, Polhov Gradec, Ljubljana 1988.

• Marijan Slabe, Dvor pri Polhovem Gradcu, Ljubljana 1990.

• Ivan Stopar, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji, I. Gorenjska, Med Polhovim Gradcem in Smlednikom, Ljubljana 1998.

Celestina Ekaterina Gradiščanska (alias Tina Balant)

Slike sta posneli Adelajda iz Loke (alias Ajda Mladenovič) in Minjon Podgorska (alias Mojca Balant)