Venerina pot 2005 v Škofji Loki

Za Compagnone Druščine pomeni sodelovanje na Venerini poti v Škofji Loki že tradicionalno otvoritev sezone javnih nastopov. Na travniku pod gradom se zberemo v novih ali izboljšanih srednjeveških oblačilih, z novimi kosi orožja in opreme, z novimi veščinami in vedno isto željo po dobrem dnevu, kar v našem žargonu pomeni dobro vez s srednjim vekom, pa čeprav zgolj za nekaj ur. V tej luči se o Venerini poti v Škofji Loki vedno govori z žarom v očeh in nasmehom na ustnicah, kako se tudi ne bi, saj je po sezoni treningov v telovadnici tak dogodek težko pričakovano snidenje s prijatelji izven objema 21. stoletja.

Letos smo drzno stopili v nov koncept sodelovanja na prireditvi - skušali smo namreč predstaviti tabor najemnikov, ki so se v Škofji Loki ustavili na mestnem sejmu. Načrt je bil tak, da ob čimboljši postavitvi tabora poskušamo oživeti tudi vsakdanja opravila ter jih obiskovalcem predstavimo tako, da jih v skupinah peljemo po samem taboru in jim ob vsakem opravilu čimbolje prikažemo še časovni okvir in razloge za tako početje. K sodelovanju smo, tako kot zmeraj, povabili prijatelje iz Srednjeveške sekcije STD Gil-galad, ki so se navdušeno odzvali in so tako naše strnjene vrste na samem dogodku štele skoraj trideset posameznikov.

Dan se je pričel z mimohodom vseh nastopajočih skupin, ki se je vil od mestnega trga do trga pred Jakobovo cerkvijo in mimo Homanove lipe nazaj na trg. Prav ta mimohod nas je nekaj posameznikov žal zamudilo, saj je avtobus v Škofji Loki ustavil le nekaj minut pred pričetkom in se ni bilo časa preobleči. Tabor so bili že večer poprej postavili nadebudneži, ki so v njem prespali in je zasedal ves spodnji del travnika pod gradom; dva šotora, paviljon z žakljevinasto streho, ognjišče s kotlom, miza in klopi ter ograjen prostor za vadbo, vse pa je objemala ograja iz vrvi in jesenovih kolov. Ob zidu je bila postavljena orožarna, kjer so kraljevale sulice, meči, bodala in nekaj časa tudi kakšen oklep, nad vsem pa je bil razpet prapor Druščine. Hitro sem se preoblekel in pričel čistiti svoj novi oklep (Thragonovo umetniško delo), ki je bil še čisto svež od olja, ki drugače ščiti kovino pred rjo. Izvlekel sem tudi »modni dodatek«, ki sem ga na hitro sešil prejšnjo noč - rdeč povrhnjik, da mi sonce ne bi preveč segrelo oklepa in bi v taki vročini prav žalostno poginil, ter čepico italijanskega kroja iz istega rdečega blaga. Žal se zaradi poškodbe ramena nisem mogel udejstvovati v prav nikakršni dinamični akciji ali pa kakem boju, a vsaj potrudil sem se lahko biti dober statist in vodič po taboru.
Takoj, ko so se Compagnoni in ostali prijatelji vrnili z mimohoda, smo se dogovorili za potek dneva. Knecht Druščine Thragon in jaz kot magister campi sva pojasnila pravila v taboru in sodelujoče seznanila z njihovimi dolžnostmi. Dan je bil vroč, zato je vode moralo biti dovolj za vse; straža, ki je pazila na tabor, se je menjavala po sistemu rotacije na 45 minut; kotel z golažem je bil tam za vse, vendar po vrsti in nekaj posameznikov je bilo zadolženih za sodelovanje v osrednji prireditvi kot suličarji in zastavonoše.

Ob enajsti uri je straža pustila prvi skupini obiskovalcev vstopiti v tabor, kjer sem jih pričakal in jim zaželel dobrodošlico v začasnem domovanju najemnikov, ki za preživetje ponujajo svoje vojaške usluge zemljiškim gospodom. Ker jih pot zanese daleč stran od rodne grude in nikoli ne vedo, kdaj se lahko nanjo spet vrnejo, s sabo peljejo tudi svoje družine. Obiskovalcem sem pojasnil, da v taboru vlada strog red, ki zagotavlja vsakemu pripadniku skupine varnost in preživetje ter obstoj vse skupine. Obiskovalci so tako izvedeli o načinu življenja povprečnega najemniškega vojaka, o njegovih skrbeh, željah in sanjah, metodah preživetja in obnašanju. Nato sem jim povedal tudi o vlogi življenskih sopotnic, njihovi pomembnosti za tabor ter o otrocih, ki so se rojevali iz takih zvez ter zgodaj pričeli izpolnjevati svoje obveznosti v nestalnem svetu in brez večjih garantov za dobro in mirno življenje.
Nato sem jim pojasnil sestavo tabora in odpeljal do sledeče točke - orožarne. Tam so lahko prijeli srednjeveško orožje, ga potežkali, kaj vprašali in se ob njem fotografirali. Veliko interesa pri modernih ljudeh zbuja prav srednjeveško orožje, ki ima zaradi vplivov s filmskega platna včasih bolj romantičen prizvok, kot pa bi dejansko bilo dobro. V Druščini se zelo trudimo ne romantizirati nasilja ali prikazovati bojne zadeve v boljši luči, kot pa je njihov namen dejansko bil.
Naslednja postaja je bilo skupno ognjišče, kjer smo spoznali način prehrane v taboru, pomen zalog pitne vode in kurjave, malce o kuhanju in pridobivanju zalog. Prav zanimivo se je bilo iz varnosti modernega življenja in odvisnosti od današnje tehnologije vrniti v čas, ko je bila narava še spoštovana in se je človek skrbno obnašal do svojega obstoja.
Malce smo opazovali bojevnike, ki so čistili svojo opremo in orožje, ter izvedeli, kako so ljudje takrat pravzaprav skrbeli za svojo bojno opremo. Zelo pomembno je bilo vzdrževati svoje orožje in opremo v najboljši formi, saj se je malomarno vzdrževana oprema lahko maščevala na bojnem polju sredi viharja bitke in sicer tako, da je kratkomalo razpadla.  Poleg bojevnikov so sedele žene in dekleta, ki so čistile kuhinjsko opremo, šivale, popravljale stvari in si med seboj delile izkušnje. Ženske so imele v takšnem taboru zelo pomembno vlogo, saj so bojevniki služili na zelo specifičen način in mnogokrat niso mogli skrbeti za tabor in vzgojo otrok. Ukvarjale so se z ekonomijo tabora, skrbele za zaloge živeža in kurjave ter tudi odhajale na lov.
Zadnja in za obiskovalce verjetno tudi najbolj spektakularna postaja v taboru pa je bil prostor za vadbo. Bojevniki so morali svoje bojne veščine vzdrževati na čimvišji ravni, da so lahko konkurirali ostalim najemnikom in bili uspešni v boju. Zato so velik del vsakdana posvetili vadbi z orožjem, spoznavanju novih tehnik in reagiranju v boju. Obiskovalci so z velikim zanimanjem opazovali dvojice v vadbi in spoznavali način uporabe orožja in bojne opreme.

Osrednja prireditev sobotnega dne se je odvijala v amfiteatru za gradom, kjer so Celjani uprizorili boje in povitezitev, pri čemer so sproti pojasnjevali boje, heraldične oznake, opremo in orožje ter pomen vsakega elementa dogajanja. Žal vsega dogajanja nisem mogel spremljati, saj je bilo treba zamenjati stražo v taboru. Tudi osrednja prireditev ne ustavi življenja najemnikov in zmanjša pomena varnosti tabora!

Sonce je v zgodnjem popoldnevu pripekalo in mnogi so mi pričeli svetovati, naj se spravim v senco. Hitro sem ugotovil zakaj - moj obraz je poprijel enako različico rdeče barve kot moja čepica. Dobro, da so dekleta imele nekaj kreme za sončenje; nič kaj srednjeveško, a zelo potrebno v tistem trenutku. Do četrte ure, ko smo tabor spet odprli obiskovalcem, se je pred vhodom na ograjeni del travnika zvrstila množica obiskovalcev, ki so spraševali razne stvari, se pogovarjali, fotografirali, nekateri intervjuvali ali pa zgolj opazovali. Mi smo se pa držali sence, se zabavali, odhajali na oglede stojnic in sploh uživali v srednjeveškem dnevu.

Po drugi rundi obiskov smo se pripravili še na zadnjo nalogo tistega dne - na dvoboje pred odrom na mestnem trgu. Sigismund in Clement, Blasius in prijatelj iz Gil-galada Martin, Leonora in Eawyn ter Albrecht in Andreas so pripravili zanimive dvoboje z različnimi tehnikami in zapleti. Manjkalo ni spektakularnih trenutkov, napetih zapletov, ognjevitih naskokov in domiselnih obramb. Občinstvo je bilo zadovoljno in mi vsi skupaj z njimi.

Po vrnitvi v tabor smo izkoristili svetlobo prihajajočega večera ter tabor pospravili, znosili opremo v avtomobile in se napotili pod Homanovo lipo, kjer smo sproščeni nazdravili uspešnemu dnevu in se zabavali v krogu dobrih Compagnonov in dobrih prijateljev. Če se dan po jutru pozna, kot pravijo, potem bo letošnja sezona nastopov dobra in zabavna. Komaj čakam.

Romuald Tripolitanski alias Roman Vučajnk