Nemška šola mečevanja II

Glede na lanske pozitivne izkušnje smo se letos Marko, Tomaž in jaz z veliko nestrpnostjo pripravljali, da odrinemo na Slovaško. Prijavili smo se namreč na seminar Nemška šola II pri mojstru Petru Kozi, ki se je tokrat imel odvijati v Nizkih Tatrah, v kraju z imenom Lom nad Rimavcom. Vremenske razmere so bile konec februarja še zelo zimske, še posebej, ker se jim nismo mogli izogniti niti doma, nismo pa pričakovali prav toliko snega, koliko nas ga je pričakalo v Tatrah. Ogromna belina, velike ledene sveče, ledene rože in oster mraz so v zimski objem zaklenili veliko poslopje osnovne šole in šole v naravi, kjer smo bili nastanjeni in kjer smo uporabljali telovadnico. Sama vasica šteje le nekaj sto duš, je pa očitno zelo priljubljena med slovaškimi šolami, saj je bilo osnovnošolcev s smučmi na pretek.
Na večer prihoda smo se seznanili z vsemi pravili seminarja, se nastanili v sobo in hvaležno sprejeli nekaj večerje. Zadovoljni smo opazili, da je kar nekaj soudeležencev seminarja govorilo vsaj nekaj angleščine, kar nam je bilo v veliko pomoč. Že takoj smo tudi začutili, da gre za resne ljudi, ki vedo, po kaj so prišli, in da bo ozračje seminarja ostro začrtano v smeri vadbe in učenja. To je podkrepila tudi navada, preko katere so nas prišleke seznanili z dokumentom, ki je nosil naslov Credo mečevalca, opisoval pa je etiko mečevalca v vseh okoliščinah in je služil kot temelj naših odnosov skozi ves teden.
Potek seminarskega vsakdana je bil približno enak kot lani, le da se nam je zdelo, da je tokrat bilo malce več časa med sklopi in se je dalo »dihati« - zajtrk ob pol osmih in začetek v telovadnici ob pol devetih, kosilo ob pol enih in ob pol dveh nadaljevanje v telovadnici do šestih popoldne. Ker je šlo za šolsko jedilnico, kave niso stregli, je pa situacijo reševala bližnja tavernica, po domače kar krčma, kamor smo v hitrem koraku hodili na požirek vročega črnega krepčila. In na kozarec slovaškega piva zvečer, če smo le bili pri močeh.

Na seminarju nas je bilo malce več, kot smo pričakovali, in sicer nad dvajset posameznikov iz Češke, Slovaške in Slovenije. Povprečna stopnja veščine je bila kar visoka, saj je večina sodelujočih imela večletne izkušnje učenja nemške šole pri mojstru Kozi, kar se je hitro poznalo pri nas iz Slovenije, saj smo imeli velike težave pri dohajanju tempa, s katerimi smo obravnavali tehnike, sploh pa, ker je nerazumevanje jezika predstavljalo veliko bariero. Soudeleženci so bili sicer zelo kolegialni in vedno pripravljeni pomagati pri prevodu, a to ni zaleglo do zadovoljive mere, saj so tudi sami morali vaditi in se niso mogli popolnoma posvetiti prevajanju. Zato smo se z mojstrom Kozo dogovorili, da nam ob večerih, ko je za druge potekala teorija, dodeli nekoga, ki nam bo razložil nerazumljive stvari. Imeli smo veliko srečo, da smo dobili dobrega navdušenca nad srednjeveškimi bojnimi veščinami, ki je hkrati tudi na visoki stopnji po sistemu mojstra Koze. Petr Matoušek nam je vsak večer potrpežljivo razlagal in demonstriral prav vse, kar smo ga spraševali, hkrati pa nas poglobljeno uvedel v miselnost nemške šole in ozadje tehnik ter v miselni proces mečevalca. Njegove besede smo kar požirali in si ga jemali za vedno večji zgled.

Ena boljših domislic vodstva seminarja, torej mojstra Koze, njegovega asistenta Petra Vytopila in »logističnega asistenta« Ivana Beličke je bila vsekakor možnost uporabe maserja v torek zvečer. Strokovni prijemi so nam iz teles potegnili utrujenost in napetost ter jih pripravili na napore naslednjih dni - in to s tako uspešnostjo, da se »musklfiber« sploh ni pojavil!

Tehnike, ki smo jih obravnavali, so spet zajemale tri orožja - dolgi meč, bodalo in dusack. Kljub temu, da smo tehnike na tej stopnji peljali že v zelo kompleksne razvoje, pa so mojster, asistent in višje rangirajoči udeleženci venomer poudarjali pomembnost povsem osnovnih elementov vsakega gibanja, stava ali namena. Znova smo si lahko pravilno kalibrirali lastne miselne procese po vodilu »boj je niz neuspešnih tehnik, prva uspešno izvedena konča boj«. Voditi boj in napadati, hkrati pa venomer biti zaščiten in nadzorovati situacijo ter okoliščine, je nekako temelj vsega, kar smo skozi teden počeli. Na to osnovo pa so potem prišle družine tehnik, preko katerih smo se učili ne le obvladovati lastno telo in prostor okoli njega, temveč opazovanja nasprotnika, ugotavljanje smeri njegovega delovanja in sile, ki jo pri tem uporablja. To silo pa z manipulacijo orožja in telesa izkoriščati v lastno korist.
Kako napačno mišljenje še vedno zastruplja moderno miselnost, da je bilo srednjeveško mečevanje zgolj udrihanje po nasprotniku! In kako divjajo obzorja navzven, ko se posameznik lahko uči pri mojstru v okolju izkušenejših in bolj veščih ljudi.

Zadnji dan nas je po jutranjem sklopu vadb z dolgim mečem čakal izbor izpitnih vprašanj za takoimenovano aprobacijo, se pravi izpit, kjer je moral vsak posameznik pokazati svoje veščine. Vsak si je izbral svojega asistenta in z Markom sva se dogovorila, da si bova tu v vzajemno pomoč. Prva tri vprašanja so zajemala različne družine tehnik z dolgim mečem, četrto je bilo nastavljeno za dusack in peto za bodalo. Šesta naloga je bila imenovana značkovanje, kar pomeni označevanje, markiranje. Pri tem gre za prikaz čimpravilnejše reakcije, ko nam nasprotnik zada rano. Po mojem mnenju ne gre zgolj za gledališki prikaz umiranja ali odziva na rano, temveč gre za poznavanje človeškega telesa in razumevanje resnosti določenih poškodb in njihovih posledic.
Bili smo priče izjemno kvalitetno izvedenim tehnikam, dobrim prikazom bojev in dvorana je bila polna spontanih aplavzov s strani občinstva, h kateremu so se pritihotapili še osnovnošolci iz šole v naravi.
Sama tehnična izvedba moje aprobacije ni bila brilijantna, veliko je bilo napak pri izvajanju tehnik, sva pa z Markom »šla na polno«, kar pomeni, da nihče od naju ni popustil sami tehniki, temveč sva drug drugemu dejansko morala slediti in glede na okoliščine zaključiti gibanje. Mojster Koza se je kasneje zahvalil za reality show. J
Po aprobaciji je sledilo čedenje in napravljanje v kostume, saj je zaključek seminarja vodilo podeljevanje certifikatov in slavnostna večerja. Vsi udeleženci smo se v visoko prijateljskem duhu pripravili in dostojno sodelovali pri podelitvi. Drznem si reči, da je vsak izmed zbranih bil resnično vesel za vsakogar in mu privoščil vsako pohvalo, mojster Koza pa je vsakomur namenil nekaj besed, v katerih je strnil svoje mnenje glede na opazovanje vsakega posameznika skozi ves teden. Certifikate smo spravili in se nato potopili v užitek dobre hrane, dobre pijače in dobre družbe. Bojni psi smo nazdravljali med sabo, se učili srednjeveških pesmi, kovali načrte za strokovne obiske med letom in se nasploh veselili novih prijateljstev.
Naslednje jutro pa smo polni novega znanja, navdušenja in zastavljenih ciljev odrinili preko zasnežene pokrajine na jug, se v Bratislavi ustavili še pri enem Petru na kosilu in se vrnili v vsakdan.

Romuald Tripolitanski alias Roman Vučajnk