|
Roland
Roland (Hruodlandus Brittannici limitis praefectus,
Roldan) je bil prefekt oziroma nadzornik Bretanske marke in je umrl v
bitki v Pirenejih 15. avgusta 778. leta; tako v 9. stoletju piše
frankovski učenjak Einhard v svoji biografiji o Karlu Velikem in to je
tudi bolj ali manj vse, kar o njem vemo iz zgodovinskih virov.
Biti prefekt Bretanske marke je pomenilo biti prefekt največje
obmejne pokrajine znotraj
frankovskega kraljestva. Te pokrajine so tvorile obrambno linijo
kraljestva ter bile hkrati osnove za osvajalne pohode. Njihova funkcija je
bila predvsem vojaška in njihovi vodje so morali biti odlični bojevniki in
vojaški poveljniki. Tako se je Roland v poletnih časih udeleževal velikih
vojaških pohodov, pozimi pa je poskušal pokoriti upirajoče se bretonsko
ljudstvo, ki je hotelo obdržati svoje običaje in verovanje. Roland se
omenja v krogu najpomembnejših oseb v kraljestvu, saj sta bila žrtvi
baskovske zasede tudi kraljevi uradnik Ekkehart ter dvorni grof Anselme. Zaradi Ekkehartovega epitafa tudi vemo točni datum
bitke: die XVIII kalendas septembris, 15. avgusta 778, bila je
sobota.
Rolanda, kot ga poznamo, so ustvarili trubadurji. Postal je
bojevnik brez napak, šampion, junak. Njegova zvestoba kralju je bila
vzorna, brez oklevanja se je podal v boj za (krščansko) vero. Njegova moč
in pogum sta ga naredila za skoraj nepremagljivega. Postal je prvi vitez.
Zanimivo je, da se poimenovanje Roland za mitske osebnosti
pojavlja že pred Rolandom samim. V Baskiji so znana legendarna bitja –
ogri, velikani – ki nosijo njegovo ime. Obstaja celo menhir, ki se imenuje
Erroldan Harri (Rolandov kamen).
|
Durandal ali
Durindana, slavni in nezlomljivi Rolandov meč, naj bi nekoč
pripadal Hektorju, Roland pa naj bi ga po eni legendi, tako kot bojni rog, osvojil od
velikana Jutmundusa, po njegovih lastnih besedah pa naj bi mu ga pripasal
sam Karel Veliki. V ročaju naj bi imel nit iz plašča Device Marije, zob
sv. Petra, las sv. Denisa
in kapljo krvi sv. Basila. Da ga ne bi dobili v roke Saraceni, ga je pred
smrtjo Roland poskušal zlomiti, a neuspešno. Meč naj bi po eni zgodbi
odletel v strupen potok, kjer naj bi bil še danes, po drugi naj bi ga
vrgel v prepad, po tretji pa naj bi ga angel odnesel vse do
Rocamadourja in ga tam zadrl v skalo. |
|
Karel Veliki pripaše Rolandu meč, Roland
pa mu priseže zvestobo.
|
Ma bon
espee, que li reis me dunat.
Se jo i moert, dire poet ki l'avrat
(E purrunt dire) que ele fut a noble vassal. (LXXXIX)
Dedevant lui ad une perre byse:
.X. colps i fiert par doel e par rancune.
Cruist li acers, ne freint, [ne] n'esgruignet.
«E!» dist li quens, «sainte Marie, aiue!
E! Durendal, bone, si mare fustes!
Quant jo mei perd, de vos n'en ai mais cure.
Tantes batailles en camp en ai vencues.
E tantes teres larges escumbatues,
Que Carles tient, ki la barbe ad canue!
Ne vos ait hume ki pur altre fuiet!
Mult bon vassal vos ad lung tens tenue:
Jamais n'ert tel en France l'asolue. (CLXXI)
Rollant ferit el perrun de sardónie.
Cruist li acers, ne briset ne n'esgrunie.
Quant il ço vit que n'en pout mie freindre,
A sei meïsme la cumencet a pleindre:
«E! Durendal, cum es bele, e clere, e blanche!
Cuntre soleill si luises e reflambes!
Carles esteit es vals de Moriane,
Quant Deus del cel li mandat par sun a[n]gle,
Qu'il te dunast a un cunte cataignie:
Dunc la me ceinst li gentilz reis, li magnes.
Jo l'en cunquis Namon e Bretaigne,
Si l'en cunquis e Peitou e le Maine;
Jo l'en cunquis Normendie la franche,
Si l'en cunquis Provence e Equitaigne
E Lumbardie e trestute (r)Romaine;
Jo l'en cunquis Baiver e tute Flandres,
E Burguigne e trestute Puillanie,
Costentinnoble, dunt il out la fiance,
E en Saisonie fait il ço, qu'il demandet;
Jo l'en cunquis e Escoce e Vales Islonde,
E Engletere, que il teneit sa cambre;
Cunquis l'en ai païs e teres tantes,
Que Carles tient, ki ad la barbe blanche.
Pur ceste espee ai dulor e pesance:
Mielz voeill murir qu'entre paiens remaigne.
Deus! Perre, n'en laise(i)t hunir France! (CLXXII)
Rollant ferit en une perre bise,
Plus en abat que jo ne vos sai dire.
L'espee cruist, ne fruisset, ne ne brise,
Cuntre ciel amunt est resortie.
Quant veit li quens que ne la freindrat mie,
Mult dulcement la pleinst a sei meïsme:
«E! Durendal, cum es bele e seintisme!
En l'oriet punt asez i ad reliques:
La dent seint Perre e del sanc seint Basilie,
E des chevels mun seignor seint Denise,
Del vestement i ad seinte Marie.
Il nen est dreiz que paiens te baillisent;
De chrestiens devrez estre servie.
Ne vos ait hume ki facet cuardie!
Mult larges teres de vus avrai cunquises,
Que Carles les tent, ki la barbe ad flurie.
E li empereres en est ber e riches. (CLXXIII)
Chanson de Roland |
...s tem
Durendalom, ki kraljev je dar.
In če umrem, kdor ga imel bo v rokah,
reče: 'Junaka ta meč je bil last.'
Kamen pred Rolandom temen leži.
Z mečem desetkrat ga udari srdit,
jeklo zaškrtne, a meč ne otopi.
'Sveta Marija, pomagaj mi ti!
Joj, Durendal moj, kaj zdaj ti grozi!
Umiram in kdo, meč, naj zate skrbi?
Koliko s tabo izboril sem bitk,
kaj sem za kralja dežel priboril,
Karla, ki brada mu zdaj že sivi!
Naj strahopetec te zdaj ne dobi!
Srčen junak se je s tabo boril,
takega v Franciji mili zdaj ni.'
Roland z njim udaril je rdeči ahat;
škrtnil je meč, se zlomiti ni dal.
Neuničljiv je meč, Roland spozna.
In pomiluje na tihem ga sam:
'Moj durendal, oster, lep in svetal,
v soncu rezilo se ti lesketa!
Bil je v Morianskih dolinah naš kralj;
Bog mu po angelu glas je poslal,
naj te poveljniku vojske preda:
meni pripasal te kralj je tedaj.
S tabo Anjou sem, Bretanjo ugnal,
Maine in Poitou si zavzel, Durendal!
Vzel Normandijo sem vse do meja
in Akvitanijo vse do morja,
zemljo Lombardov, Romanje poljâ,
Bávarsko, Flandrijo dóbil je kralj.
Poljsko, Burgundijo, vse sem mu dal,
Konstantinopel se tebi je vdal,
Saška uboga ga že na migljaj,
Škotske, Islandske mu narod je vdan
in na Angleškem je kralj kot doma;
carstva, kraljestva priboril sem zanj,
vsem poslej Karel je kralj belolas.
Oh, za ta meč me boli v dnu srca.
Raje umrem kot poganom ga dam.
Reši sramote me, Bog, naš vladar!'
Roland z njim treščil je kamen teman,
s kakšno močjo, vam sploh reči ne znam.
Škrtnil je, zlomil se ni Durendal,
ampak odbil se prav gor do neba.
Ko vidi grof, da je ves meč svetal,
v srcu ga tiho je pomiloval:
'O, Durendal, meč si svet in krasan!
Svetih relikvij imaš poln ročaj!
Svetega Petra zob vdelan je vanj,
koder je svetega Denisa las,
krpa blaga - bil Marijin je plašč;
da kdaj pogan te dobi, res ni prav.
Moraš ostati v krščanskih rokah,
naj bojazljivec te nima nikdar.
Kaj vse s teboj sem osvojil sveta
Karlu, ki brado vso belo ima
in ki je cesar mogočen, bogat.' |
|
Bogato
okrašeni slonokoščeni bojni 'Rolandov rog' (cor de Roland, Roland's
bugle) naj bi hranili
v Musée Paul-Dupuy v Toulousu. V poznem 11. stoletju naj bi bil izdelan v
južni Italiji, morda v Amalfiju ali Salernu.
Pravijo, da
je moč ob nevihtnih nočeh v dolini okoli Roncesvallesaše dandanes
slišati odmev Rolandovega roga.
Naj pripomnim, da
so slonokoščene rogove v srednjem veku pogosto imenovali oliphant. |
|
'Rolandov rog' iz muzeja Paul-Dupuy v
Toulousu.
|
Rollant ad mis l'olifan
a sa buche,
Empeint le ben, par grant vertut le sunet
Halt sunt li pui e la voiz est mult lunge,
Granz .XXX. liwes l'oïrent il respundre.
Karles l'oït e ses cumpaignes tutes (CXXXIII)
'Fenduz en est mis olifans el gros,
Caiuz en est li cristals e li ors.' (CLXX)
Chanson de Roland |
Roland
prislonil je k ustnicam rog
in vanj zatrobil je s silno močjo.
Gore visoke so, krepak je zvok,
trideset milj daleč se ga sliši od tod
sliši odmev vojska Karlovih mož.
'Toda razbil se moj rog je pri tem,
iz zlatih okovov kristal je zletel.' |
Rolandova zadnja bitka
Normanski trubadur in bojevnik Taillefer (citira ga Wace v
Roman de Rou (Roman o Rollu), pojavi pa se tudi na tapiseriji iz
Bayeuxa) je svojo vojsko v bitki pri Hastingsu leta 1066 popeljal s
pesmijo o legendarni Rolandovi bitki pri Roncesvallesu. La Chanson de
Roland (Pesem o Rolandu), prvi veliki tekst francoske literature, je
kompilacija fragmentov zapisane in ustne tradicije, in se je pojavila med
leti 1098 in 1100. Najstarejši ohranjeni rokopis MS. Digby 23 (Pt 2) iz
druge(?) polovice 12. stoletja je napisan v anglo-normanščini, hranijo pa
ga v Bodleian Library v Oxfordu. Pesem je zložena v asonančni rimi in naj bi bila najstarejša
in najboljša izmed chansons de geste (pesmi o dogodkih oziroma
epske pesmi). Po zgodovinskih dejstvih so Rolanda in zadnjo stražo
frankovske vojske premagali Baski, ki so se na ta način maščevali za
podrto obzidje Pamplone, ki ga je povzročil Roland v okviru invaszije
Karla Velikega v mavrsko Španijo. Po drugi strani pa Pesem o Bernardu del
Carpio iz poznega 12. oziroma zgodnjega 13. stolejta opisuje Bernarda kot
narodnega heroja, ki je z Baski, Navarčani in Asturijčani le maščeval
invazijo Španije s strani Frankov.
V pesmi je
Roland eden izmed dvanajstih vitezov (perov) Karla
Velikega ter nečak, morda celo sin, njegovega brata Karlomana, ki je umrl
leta 771. Rolandov očim Ganelon izdajalsko organizira, da Saraceni
pripravijo zasedo zadnji straži Karla Velikega, ki ji poveljuje Roland, v
njej pa sta še njegov prijatelj Olivier in škof Turpin. Saraceni napadejo;
Roland je preponosen, da bi zatrobil na pomoč na svoj bojni
rog Oliphant, čeprav ga Olivier prosi, naj stori tako. Franki se borijo
herojsko, vendar so preplavljeni; Roland nazadnje le zatrobi na rog, a je
prepozno. Preden umre, skuša neuspešno zlomiti svoj nadnaravni meč
Durandal. Karel Veliki prihiti in uniči Mavre ter premaga emirja
Baliganta, ki je okrepil Saracene. Ganelon je postavljen pred sodišče in
usmrčen. Aude, Rolandaova resnična ljubezen, strtega srca umre.
Kje natanko se je zgodila ta slavna bitka in kje je bil
Rolandov zadnji položaj, do sedaj še ni popolnoma rešeno. Spomenik iz leta
1967 na
prevalu Ibañeta stoji na kraju, ki tradicionalno velja za mesto
bitke. Pol ure hoda po GR 65, ki se začne za cerkvijo v Roncesvallesu, je
rimska in stara romarska pota iz Francije v Santiago de Compostela in pot,
ki jo je skoraj zagotovo ubrala vojska Karla Velikega. Ta pot na prelazu
Ibañeta zavije na vzhod in vodi v Francijo preko prelaza Lepoeder, mimo
razrušene kapele Eizacharre ter preko
prelaza Bentarte. Na ta prelaz,
štiri kilometre proč od spomenika, današnji raziskovalci postavljajo mesto
bitke.
Opisi v Le Chanson de Roland niso
zelo natančni in pri lociranju bitke ne pomagajo prav dosti. Jasno je le,
da so Franki morali prečiti nekaj prelazov in da so padli v baskovsko
zasedo v hribovitem predelu, ki pa je bil takrat še čez in čez poraščen z
gozdom.
Boj Frankov in Saracenov, 14. stoletje;
Grandes Chroniques de France, FR 2813, fol. 121, Paris,
Bibliothéque Nationale de France.
|
Rolandova smrt, 14. stoletje; Chanson
de Roland, Fondo antico fr. 4 (225), Benetke, Biblioteca Nazionale
Marciana. |
|
Halt sun li pui e
li val tenebrus,
Les roches bises,
les destreiz merveillus.
Le jur passerent
Franceis a grant dulur;
De .XV. lius en ot
hom la rimur.
Puis que il venent
a la Tere Majur,
Virent Guascuigne, la tere lur seignur.
Dunc le remembret
des fius e des honurs,
E des pulcele e des gentilz oixurs:
Cel nen i ad ki de pitet ne plurt.
Sur tuz les altres est Carles anguissus:
As porz d'Espaigne ad lesset sun nevold.
Pitet l'en prent,
ne poet muer n'en plurt. AOI. (LXVI)
|
Hribi visoki,
doline so mračne,
skale so sive, soteske so strašne,
mračna Francozov je pot čez prelaze,
slišal njih trušč se je petnajst milj daleč.
Ko so prišli do mejâ očetnjave,
drage Gaskonje, kjer Karel doma je,
spomnijo zemlje se, hiše domače,
deklic, ženâ, ki tam čakajo nanje;
ni ga med njimi, ki solzam ne vda se.
Bolj kakor vsi pa nesrečen njih kralj je;
pustil nečaka v gorovju je španskem,
bridko je jokal, ko spomnil se nanj je. |
|
Paien s'adubent
des osbercs sarazienis,
Tuit li plusur en
sunt dublez en treis,
Lacent lor elmes
mult bons sarraguezis,
Ceignent espees de
l'acer vianeis;
Escuz unt genz,
espiez valentienis,
E gunfanuns blancs
e blois e vermeilz. (LXXIX)
|
Vojska obleče
verižne si srajce,
iz dvojnih, iz trojnih obročkov skovane,
iz Zaragoze imajo čelade,
sablje opašejo si damaščanske,
puščice vzamejo, ščite bogate,
bele, rdeče in modre zastave. |
|
La bataille est
merveilluse e cumune.
Li quens Rollant
mie ne s'asoüret,
Fiert de l'espet
tant cume hanste li duret;
A .XV. cols l'ad
fraite e [...] perdue,
Trait Durendal, sa
bone espee nue,
Sun cheval
brochet, si vait ferir Chernuble:
L'elme li freint u
il carbuncle luisent,
Trenchet la cors e
la cheveleüre,
Si li trenchat les
oilz e la faiture,
Le blanc osverc,
dunt la maile est menue,
E tut le cors
tresqu'en la furcheüre,
Enz en la sele, ki
est a or batue;
El cheval est
l'espee aresteüe,
Trenchet
l'eschine, hunc n'i out quis [joi]nture,
Tut abat mort el
pred sur l'erbe drue;... (CIV)
|
Bitka povsod je in
bitka je krasna.
Roland med bojem si ne prizanaša.
Dokler mu kopje zdrži, z njim napada,
zlomi se, ko je poganov ubil dvanajst.
Goli meč zgrabi, že konja spodbada,
zdaj nad Chernubla gre, nad izdajalca.
V kose razbita je draga čelada,
glava razbita, razbita lobanja,
z mečem izbil mu oči je iz obraza,
srajca verižna, iz drobnih zank stkana,
in vse telo je razklano do kraja,
sedlo celó, ki blešči se od zláta,
meč celó konjsko telo je preparal,
mu hrbtenico presekal do vampa,
zvrnil na tla ga, kjer gosta je trava. |
|
Il est escrit es
cartes e es brefs, (...)
As quatre [es]turs
lor est evenut ben;
Li quint apres lor
est pesant e gref.
Tuz sunt ocis cist
Franceis chevalers,... (CXXVII)
|
Kot sem v zapiskih
takratnih prebral,
v štirih spopadih je Frank zmagoval,
peti je zanje bil krut in težak,
viteze frankovske ubija pogan,... |
D' un arbaleste ne ne poet traire un
quarrel,
Devers Espaigne en vait en un guaret;
Muntet sur un tertre; desuz un arbre bel(e)
Quatre perruns i ad, de marbre fait(e).
Sur l'erbe verte si est caeit envers:
La s'est pasmet, kar la mort li est pres. (CLXVIII)
Halt sunt li pui e mult halt les arbres.
Quatre perruns i ad luisant de marbre.
Sur l'erbe verte li quens Rollant se pasmet. (CLXIX) |
Kamor ne seže lok, tja se poda,
tja proti Španiji gre čez ravan,
vzpne se na griček, pod krošnjo gre tja,
kjer štiri skale štrlijo iz tal,
tam na zeleno travó pade vznak,
tam omedli, smrt tam čaka junak. [Roland]
Silni vrhovi so, gozd je visok,
iz štirih skal blešči marmorna klop,
tam brez zavesti se zvrne v travó. |
Einhardov opis mesta bitke je
nekoliko natančnejši, a še vedno ne dovolj natančen:
|
Nam
cum agmine longo, ut loci et angustiarum situs permittebat, porrectus iret
exercitus, Wascones in summi montis vertice positis insidiis - est enim
locus ex opacitate silvarum, quarum ibi maxima est copia, insidiis
ponendis oportunus - extremam impedimentorum partem et eos qui novissimi
agminis incedentes subsidio praecedentes tuebantur desuper incursantes in
subiectam vallem deiciunt, consertoque cum eis proelio usque ad unum omnes
interficiunt, ac direptis impedimentis, noctis beneficio, quae iam
instabat, protecti summa cum celeritate in diversa disperguntur.
Adiuvabat in hoc facto Wascones et levitas armorum et loci, in quo res
gerebatur, situs, econtra Francos et armorum gravitas et loci iniquitas
per omnia Wasconibus reddidit impares. (9) |
|
Ta pokrajina je
zaradi gostih gozdov zelo primerna za zasede; in ko je morala vojska
po ozki cesti korakati v dolgi koloni, so Gaskonci, ki so ležali v
zasedi na vrhu zelo visoke gore, napadli zadnji del transportnega
oddelka in zadnjo stražo, ki ga je varovala, in jih pognali čisto do
dna doline. V boju, ki je sledil, so pobili vse, oplenili vozove in v
varstvu prihajajoče noči z veliko hitrostjo izginili na vse strani.
Minimalna teža njihovega oklepa ter teren bitke sta šla v tem primeru
Gaskoncem zelo na roko, medtem ko so se Franki zaradi teže svojih
oklepov in neenakomernega terena borili v težkih pogojih. |
Cantar de Roncesvalles iz prve tretjine 13. stoletja v
srednjeveški španščini je bila v zgodnjem 20. stoletju odkrita v
pamplonski katedrali. Je eden redkih fragmentov španske epske poezije in
je morda nastala pod vplivom Epa o Rolandu. V ohranjenih odlomkih Karel
Veliki žaluje za padlim Rolandom in opeva njegova dejanja.
Po bitki naj bi Karel Veliki ukazal, naj padle vojščake
pokopljejo na prelazu Roncesvalles, na mestu, kjer danes stoji
Capilla de
Santo Spirito.
V Pirenejih je sicer dosti krajev, ki se imenujejo po Rolandu
ali po kakšnem njegovem dejanju, a je zelo malo verjetno, da bi on sam
le-te kdajkoli videl. Pas de Roland, blizu kraja Itxassou, je
preluknjan kamen in to luknjo naj bi naredil Rolandov čarobni meč, da bi
vojska Karla Velikega lahko prečila gorovje. Tu naj bi se tudi videl odtis
Rolandovega stopala v kamnu. Podobno velja za Brèche de Roland
blizu Cirque de Gavarnie, več kot 100 km proč od Roncesvallesa. Prav tako
je sam kraj Roncesvalles (v španščini) oziroma Roncevaux (v francoščini)
dobil ime po izidu Pesmi o Rolandu. Njegovo originalno ime je Orreaga.
Pasos de Roldán nad Zubirijem je skupina velikih
balvanov skritih v gozdu, izmed katerih naj bi največji predstavljal
Rolandove stopinje.
Roland in Ferragut
|
Ferragut je bil velikan,
njegova koža pa tako neprebojna, da noben meč ni pustil na njej niti
rahle sledi. Bojeval se je tako, da je zgrabil svojega nasprotnika in
ga kljub njegovemu nasprotovanju odnesel stran. Roland je potreboval
vso svojo spretnost le zato, da ga je držal stran od sebe, raniti pa
ga z mečem ni mogel. Po dolgem bojevanju je bil Ferragut tako utrujen,
da je predlagal premirje. Ko je bilo premirje sprejeto, je legel na
tla in takoj zaspal. Spal je z zavestjo popolne varnosti, saj je bilo
proti vsem zakonom viteštva, da bi nasprotnik izkoristil tako
priložnost. Toda brez blazine je spal tako neudobno, da se ga je
Roland usmilil, poiskal gladek kamen in ga položil pod njegovo glavo.
Ko se je velikan osvežen zbudil in uvidel, kaj je Roland storil, je
postal zelo hvaležen in družaben in je govoril svobodno in bahavo. Med
drugim je Rolandu tudi povedal, da naj ga ne poskuša ubiti z mečem,
kajti vsaka ped njegovega telesa je bila neranljiva, razen te; in ko
je to rekel, je položil svojo roko na ta pomemben del sredi prsti. Ko
sta ponovno začela boj, ga je Roland s pomočjo tega podatka prebodel
in smrtno ranil.
Dvoboj naj bi se vršil na kraju, ki se danes imenuje
Poyo
de Roldán, zaznamujeta pa ga dva majhna grička. Po
lokalni legendi naj bi tu Roland Ferraguta ubil z dobro merjenim metom
skale, osvobodil mesto, v katerem naj bi Ferragut živel, ter osvobodil
ujete krščanske viteze iz vojske Karla Velikega. Kraj leži kakih pet
kilometrov vzhodno od Nájere. |
|
Boj z meči, 14. stoletje; Grandes Chroniques de France, FR
2813, fol. 121, Paris, Bibliothéque Nationale de France. |
Prvo uprizoritev boja med Rolandom in Ferragutom je mogoče
videti že v
Roncesvallesu na modernem spomeniku.
Druga,
najbolj znana, je na kapitelu na fasadi
Palacio de los Reyes de Navarra
v Estelli. Palača je bila zgrajena v 12. stoletju in je ena redkih
civilnih arhitektur, ki se je ohranila do danes. Kapitel je datiran v 13.
stoletje. Na sprednji strani prikazuje Rolanda in Ferraguta v turnirskem
dvoboju, na desni strani pa Ferraguta oboroženega z jutranjo zvezdo.
Tretja upodobitev
pa je na romanskem portalu cerkve v
Hospital de san Juan de Acre v kraju Navarrete. Kapitel prikazuje
Rolanda in Ferraguta v boju na konjih in s sulicami.
Ferragut z jutranjo zvezdo in Roland; kapitel, Palacio de los Reyes,
Estella, 13. stoletje. |
Roland in Ferragut v boju ter Ferragutova smrt; Jacob van Maerlant,
Spiegel Historiael, Koninklijke Bibliotheek, KA 20, fol. 214r, ok.
1325-1335. |
Literatura
|
